** Besedila podnapisov filma. Hvaležni bomo vsem, ki jih bodo uredili v odstavke in nam jih poslali.
Angleški vzorec tukaj
NEIMENOVANI JE NESKONČNO RESNIČEN.
POIMENOVANJE JE IZVOR VSEH POSEBNIH STVARI.
LAO CE
NAJ TE SPOŠTLJIVO SPOMNIM
ŽIVLJENJE IN SMRT STA NAJPOMEMBNEJŠA ČAS HITRO MINEVA
IN PRILOŽNOST JE IZGUBLJENA
VSAK MED NAMI BI SI MORAL PRIZADEVATI, DA SE PREBUDI
PREBUJEN
BODI POZOREN
NE ZAPRAVI SVOJEGA ŽIVLJENJA
Človeštvo se je potopilo globoko v materialno resničnost,
ki je korenine pognala v mentalno in fizično plast našega življenja.
Kot je rekel Karel Jung: “Da se dotakneš nebes, morajo tvoje korenine seči do pekla.”
Iz babilonske peči prihaja sprememba, preobrazba in nov človeški potencial.
Vzhodne tradicije učijo, da lotos prebujenja zraste iz blata samsare;
iz trpljenja.
Črnomašništvo opisuje “Padec” iz Rajskega vrta.
V jeziku Ezoterike je to kreacija občutka individualnega Jaza ali osebne volje,
ki je ločena od Božje Volje. Skupaj s tem ločenim Jazom gre oživitev
v bitje zunanjega sveta misli; sveta oblik, ki je videti ločen od tega omejenega Jaza.
Značaj ali Ego je zgrajen iz vzorcev vztrajanja ali hrepenenja po stvareh
v tem zunanjem miselno-projiciranemu svetu. Zunanje stvari, po katerih hrepenimo, so plodovi
drevesa spoznanja dobrega in zla ali drevesa dvojnosti.
Lahko bi rekel, da je izvirni greh želja egoistične ali dualistične zavesti.
To je Maya/Iluzija, položaj v katerem se je trenutno znašlo človeštvo.
Pehati se za zunanjim sadežem, pomeni zgrešiti označeno, zgrešiti zdaj.
Zgodovinsko so bila redka občasna prebujenja, redki so bili razcveti človeške zavesti.
Svetniki, jogiji, modreci in čuvaji modrosti. Ampak človeštvo ima zdaj enkratno priložnost,
da to pot opravi kot kolektiv, množično; da predvidi in soustvari deljene nove resničnosti,
ko ponovno odkrivamo višje svetove in se zbujamo iz kolektivnih sanj o omejenem Jazu.
Večina ljudi trenutno živi skoraj popolnoma poosebljenih z grobimi fizičnimi in mentalnimi
plastmi svojega bitja, brez da bi se sploh zavedali, da višji nivoji obstajajo. Večina ljudi ne ve,
niti ne sumi, da znotraj strukture Jaza obstajajo neizkoriščene duhovne zmogljivosti, ki čakajo, da jih aktiviramo. 31 00:07:48,080 –> 00:07:54,080 Ko spoznamo te zmogljivosti, se povežemo z bolj in bolj subtilnimi nivoji obstoja,
med tem, ko strukturo Jaza istočasno delamo vse bolj propustno
za našo resnično naravo; ločimo se od vseh nivojev uma ali Maye.
Če preučimo duhovne tradicije, ki so obstajale skozi zgodovino,
odkrijemo, da največje sage, mistiki in modreci opisujejo kontinuum obstoja.
Davna Vedska učenja opisujejo pet košev ali ovojev duše, ki se raztezajo
iz grobe fizične in mentalne resničnosti, ki je pogojeni svet v katerem danes živi večina ljudi,
do bolj prefinjenih resničnosti, ki vključujejo energijski astral in resničnosti višjega uma, arhetipskih
vzorcev obstoja. In končno do vzorčne resničnosti, kjer ni nobene misli ali
občutka. Spoznanje prvobitne budnosti, prebujenje Božje-zavesti znotraj duše,
razprši iluzijo vseh teh resničnosti – vseh plasti Maye.
Davne tradicije vsebujejo brezštevilne konceptualne in jezikovne 43 00:09:22,400 –> 00:09:27,840 okvirje, ki poudarjajo ta kontinuum iz grobega k občutljivejšemu, k vzročnemu.
Naj gre za sistem čaker ali sistem plasti vedskih tradicij ali taoistične “dantiene”,
vsi nivoji znotraj območja spremembe so Maya; spirala, ki preprečuje našo resnično naravo,
pa vendarle so sam izraz samega življenja.
Skozi spiralo življenja izkušamo človeško življenje. Ko za vse plasti
Maye spoznamo, da ne vsebujejo Jaza, je mogoča le še nedoumljiva ne-dvojnost
ali mistično združenje onkraj vseh jezikov, ki vključuje, vendar presega vse druge ravni.
Henry David Thoreau je rekel, kot je znano, da večina ljudi živi življenje tihega obupa.
Pokopljejo jih s pesmijo, ki je še vedno v njih.
Njihov obup je posledica neskončnega iskanja zunaj njih samih,
sledenja “stvarem”: denarju, moči, odnosom, odobritvi drugih.
Korenine trpljenja ležijo v mentalni navezanosti na stvari, ne v stvareh samih.
Ni pomembno, kaj imaš, pomembna je tvoja navezanost na to, kar imaš.
Navezave oblikujemo na čutnem nivoju preko nevroplastičnosti.
Kjer se zgodi navezanost, se nevroni vžgejo, povežejo in v umu tako ustvarijo program;
težnjo, da se napreduje k vzorcu, kar je to, kar sam um je. Ko imamo kakršno koli nezavestno težnjo
ali življenjski vzorec, dejansko nismo odvisni od samih stvari. Nismo odvisni od drog,
alkohola, spolnosti, hrane ali medijev ampak od občutkov, ki jih sprožijo v nas. Osvobodimo se z
neposrednim opazovanjem somatičnega polja; polja spreminjajočega se pojava, na koreninskem nivoju zavedanja.
Ostanemo mirni brez reakcije ali sodbe katerega koli občutka kot dobrega ali slabega.
Da se osvobodimo, se naučimo, kako so te priloge oblikovane,
tako, da ozavestimo subtilnejši notranji svet.
Začnemo z opazovanjem mentalnega in čutnega pojava kot polja sprememb, raje kot da se navežemo
na misli in občutja, ki pripeljejo do identifikacije in do same stvaritve sveta oblik.
To polje sprememb imenujejo tudi “prana” ali “notranja energija”; občutek notranje živosti.
Premik v novo Zemljo, je premik iz materializma. To čemur smo priča,
je sprostitev starih vzorcev delovanja in bolezensko egoističnega namena, da v neskončnost pridobivamo več.
To kar vidiš okrog sebe prav zdaj, lahko, da je videti kot tema. Lahko je videti kot norost, dejansko pa je
tako videti Prebujenje na planetu Zemlja. Priča si razstavitvi starih vzorcev.
Mnogo ljudi je razočaranih nad trenutnim političnim, ekonomskim in religioznim sistemom.
Nič več ne zaupajo egoističnim namenom medijev, industrije in t. i. duhovnih sistemov.
Ne zaupajo tako medicinskim ustanovam kot vladi.
Ljudje so razočarani. Ta razpršitev utvare je nujen del tega, da zagledamo resnico;
da se soočimo z duhovno boleznijo, ki je neločljiva v času v katerem živimo,
in da izstopimo iz egoistične zavesti.
Z egoistično zavestjo mislim na vzorce hrepenenja in odpora, ki delujejo nezavedno;
na kolektivne “samskare” ali pogojene vzorce, ki ustvarjajo pogoje Maye –
na poosebljenje z našimi značaji ali socialnimi skupinami, ali na karkoli po čimer se določamo.
V tem življenju se igramo z različnimi osebnostmi in arhetipi.
Struktura-Jaza je vmesnik med nami in svetom – nočemo se znebiti tega vmesnika
niti ga uničiti. Smisel poti pa je, da se ločimo od njega, da naš občutek Sebe ali občutek
obstoja ni zvezan z omejeno obliko. Tako, da ne trpimo, ko se svet oblik spreminja.
Pot človeštva je potovanje iz pred-egoističnega obstoja, ki je združena enost,
ki jo izkusimo, ko smo dojenčki, s svojo materjo, do kreacije osebe.
Rastemo, ustvarjamo značaj. To je nujni del naše evolucije. Da bi dosegli samozavest; da bi vzbudili
občutek sebe ali Jaza.
Pravzaprav smo v pubertetniški fazi našega razvoja. Smo v fazi identifikacije ega.
Toda naslednji korak onkraj samozavedanja je spoznanje transpersonalnih nivojev osebnosti.
Spoznanje skupnih nivojev zavesti; različnih nivojev Logosa ali višjega uma.
Lahko bi rekel nivojev duše, če ti je ta jezik ljubši.
Naše področje sočutja se širi. To je širjenje skozi ljubezen.
Iz vidnega kota starih vzorcev egoistične zavesti, je to razstavljanje nekaj strašnega.
Prišlo bo do zmedenosti in bolečine, če se boš oklepal starih vzorcev.
To prebujenje se bo dejansko zdelo kot grožnja.
Prebujenje se bo doživljalo kot krizo, saj razgrajuje kar poznamo.
Prav zdaj smo kot gosenice v zapredku, kjer poteka metamorfoza.
V preoblikovanju je točka, ko gosenica ni niti
gosenica niti metulj. Na tej točki, je, za tega, ki doživlja preobrazbo,
stari jaz videti izgubljen. Ampak gre le za del procesa.
Vera je predaja evolucijskemu impulzu; globoko zavedanje, da se premikamo proti Viru.
Kolektivna zabloda, ki so jo starodavni duhovni učitelji imenovali Maya,
je vezana na našo kolektivno navezanost na stare vzorce.
Povezana je s človeškim precenjevanjem samega sebe; z verjetjem, da vemo kam gremo, kaj počnemo in kdo smo.
Francoski slikar Paul Gauguin je poznan po sliki, ki jo je naslovil “Od kod prihajamo,
kaj smo in kam gremo?” Ta tri vprašanja zahtevajo ponižnost.
Če hočemo odkriti, kaj smo, če hočemo odkriti resnico, moramo najprej priznati,
da resnice ne poznamo – nimamo odgovora, tudi če ga želimo najti.
Obstajati mora pristna pripravljenost, da se raziščemo in pogledamo. Kot Dantejev romar
v Božanski komediji, potovanje samospoznanja začneš v temnem gozdu, zblojen.
Spoznaš, da smo izgubljeni.
V pradavni Vedski tradiciji sta dimenziji bivanja
in nastajanja predstavljala Šiva in Šakti.
Arhetipski ženski tok navzdol ali tok manifestacije predstavlja Šakti,
z navzdol obrnjenim trikotnikom, ki kaže k degeneraciji duha v svet oblik.
Shiva represents the upward current; the current of liberation;
Šiva predstavlja tok navzgor; tok osvoboditve; navzgor obrnjen trikotnik kaže čisto budnost, brez kakršne koli lastnosti;
evolucija onkraj sveta oblik ali vzvišenosti.
Dokler delujemo v dualističnem svetu, poosebljeni z omejenim umom, ta dva
tokova obsegata Pot brez poti. Delujemo znotraj manifestacijskega toka
in toka osvoboditve, delovanja in ne-delovanja, ki naseljujeta oboje: časovno omejenost in brezčasnost.
Ko sta ti dve razsežnosti poročeni v božansko zvezo, spoznani kot eno, je to Samadi. V zvezi 125 00:21:03,120 –> 00:21:10,480 predstavljata ravnotežje in sobivanje teh dveh dimenzij, kot Davidova zvezda ali
ali znak “anahata”, pradavni simbol, ki predstavlja duhovno srce, odprt zvok,
vzvišen Vir prvobitnega Oma, ki s plesom oživlja Vesolje.
Rečeno je, da boš v Samadiju slišal božansko glasbo obstoja,
“univerzalno glasbo” ali piščal Krišne. To, kar je Pitagora imenoval “glasba nebesnih teles.”
Seveda so to le prispodobe za nekaj, kar se prebudi znotraj
globin tvojega bitja, za nekaj onkraj omejenega uma in občutkov.
Obstajajo duhovni sistemi, ki se osredotočajo na subtilno telo z uporabo praks, kot so opazovanje
diha, občutkov, delovanje s Či-jem ali Prano. Delujejo s tehnikami, praksami in procesi, ki se jih lahko
naučimo s pogojenim umom. Vse, kar neposredno zaposli in zajame omejen um,
da bi doživel Samadi, je del poti “preko pozitivnosti”. To je to, kar imenujemo Pot Šakti.
In obstajajo duhovni sistemi, ki se ukvarjajo s preseganjem manifestiranega sveta,
kar imenujemo Pot Šiva ali “preko negativnosti”.
Spoznavati začnemo to, kar smo onkraj imena in oblike, tako, da spustimo vse, kar nismo.
Pot do stanja Samadi so poimenovali z mnogimi imeni, kot so: Meditacija, Samo-poizvedovanje ali Molitev.
Večina ljudi, ki te stvari prakticirajo danes, izvajajo določene tehnike, ampak pradavna oblika
meditacije, ki vodi v Samadi, v resnici ni neka aktivnost. Ni nekaj, kar lahko storiš,
v čemer se lahko uriš, ampak je dejansko zastanek meditatorja, iskalca ali izvajalca.
Resnična meditacija je povezanost s tem kar JE in se zgodi šele, ko ego,
s svojimi prizadevanji, da bi meditiral obupa in spozna svoje omejitve.
Egu, Jazu za katerega misliš, da si, mora nujno spodleteti pri vseh poskusih, da bi meditiral,
da bi prišlo do resnične meditacije. Bolj kot se približamo resnici, bliže smo stanju Samadi,
manj je delovanja, manj je tehnik. Tehnike so del preteklosti. Opustimo
iskanje in iskalca, da dosežemo brezpogojno prisotnost.
Nekateri učitelji preveč poudarjajo tehnike, med tem, ko jih nekateri podcenjujejo. Pomembno je, da razumemo,
da je tehnika stopnica. Tehnike nočemo opustiti, a se je ne oklepamo.
Časovno preizkušen način za dosego stanja Samadi zahteva dolga obdobja duhovnih vaj. Te vaje
lahko imenuješ meditacija, samopoizvedovanje ali molitev – obstaja resnica, v katero se moraš prebuditi.
Jogi in modrec Patanjali, ki je pred 2.500 leti sestavil jogijske sutre, je bil prepričan,
da so vsa jogijska prizadevanja namenjena ustavitvi umskega vrtinca. Lahko bi rekel
ustavitvi karme; prenehanju globokih nezavednih vzorcev, ki vodijo nekogaršnje življenje.
Te pogojene vzorce so v Sanskrtu imenovali Vritti. Podobno je
Zen mojster Dogen rekel, da je meditacija opustitev uma in telesa.
V Budizmu gre za Nirvano ali Nirodo; to je prenehanje kolebanja
omejenega egoističnega uma, ki povzroči poosebitev z omejenim občutkom Jaza.
V črnomašništvu najdemo enaka celoletna učenja, ki pa so izražena skozi zelo
drugačno prispodobo, z uporabo jezika, ki je bil v tem delu zgodovine običajen.
Doživetje stanja Samadi pod črnomašniškimi pogoji,
pomeni doseči Božje Kraljestvo preko oprostitve grehov, s spoznajo Krista.
V hebrejščini beseda greh dobesedno pomeni “zgrešiti tarčo”, pomeni, da zgrešimo sedanji trenutek;
da srečo raje iščemo v stvareh zunanjega sveta,
kot da bi odkrili vir resnične izpolnitve.
Doseči zdaj, sedanji trenutek pomeni, da se naučimo opustiti prednosti
pogojenega uma. Da skurimo nasprotujoča si stanja, tako, da se ne odzovemo na nič,
kar se pojavi znotraj polja sprememb. Meditirati pomeni izgoreti pogojeni jaz,
ali pa bi lahko rekel, da osvobodiš energijo iz pogojenega jaza. To resnico najdemo v Tomaževem Evangeliju,
ki pravi: “Če izraziš kar je v tebi, te bo to, kar si izrazil, rešilo. Če tega
kar je v tebi ne izraziš, te bo to, kar ne izraziš, ubilo.”
Več poti vodi na goro.
Ena lahko vodi neposredno na vrh, včasih pa je bolje, da gremo po ovinkasti poti.
Toda, na vrhu je razgled vedno enak, ne glede na to, katero pot si izbral.
Skozi tisočletja so ljudje ustvarili tisoče meditacijskih tehnik,
da ne omenjam neštetih jogijskih položajev, asan, posebnih dihanj ali pranajame,
in vseh možnih variant rituala ali vaje. V kolikor je meditacija preprosto opustitev
ali zaustavitev, če gre za preprosto umiritev, zakaj torej potrebujemo toliko tehnik za njeno uresničitev?
ali zaustavitev, če gre za preprosto umiritev, zakaj torej potrebujemo toliko tehnik za njeno uresničitev?
Resnica je, da se lahko enostavno ustavimo. Aktivnosti svojega značaja lahko predamo,
pa vendar, kot je rekel Einstein: “Čeprav je resničnost le iluzija, je zelo vztrajna.”
Vztrajnost privida večino ljudi prisili, da predrejo v
nezavedni um. Da ostanemo budni moramo božanskost očistiti Samskar,
karme, programov, da predstave ne vodijo več nezavedni vidiki Jaza.
. Ko rečem “očistiti”, s tem ne mislim, da je božanska utelešenost kakorkoli slaba ali negativna. V mislih imam,
da je občutek Jaza mogoče ločiti od nje in ta proces ločitve lahko
imenujemo “prečiščenje” ali “očiščenje”. Od sebe se čistim. Naša Pot k Bogu, je, da povežemo vse vidike svojega
Jaza, tako da nismo ločeni. V nezavedno prodremo s kreacijo
brezizhodnega položaja za Ego. Naj bo to preko dolgih obdobji meditacije ali samo-poizvedovanja,
preko intenzivne joge, taj-čija, molitve ali dihalnih vaj, ali postenja ali obrednega petja,
ali z zaužitjem Kristavca, ki nas odpre za neskončne globine uma.
Naravno nas bodo pritegnile različne prakse, tehnike in orodja, v različnih obdobjih na naši poti.
Kakršnakoli je, praksa ali tehnika, se bo očiščenje zgodilo, v kolikor
gojimo prisotnost in ravnodušnost. Biti tukaj v zdaj, kot tudi biti predan
temu kar je. Potem nadaljujemo z razreševanjem karmičnih vozlov, ki ustvarjajo poosebitev z našim božanskim utelešenjem.
Odpustimo obsojanje vsakega občutka ali misli kot dobrega ali slabega, vedno s poglabljanjem v čutno
polje. Neprenehoma zaznavamo bolj in bolj subtilne pojave – tako zelo se zavemo vsega, kar izvira,
da pride do spajanja z objektom meditacije. Postanemo dih.
Postanemo drža joge.
Postanemo božji napev.
Postanemo božansko utelešenje. V vsakem primeru se spojimo s poljem Prane v to kar se imenuje Savikalpa Samadi,
ali Samprajnada Samadi, kar pomeni “Samadi s semenom”; seme vzorca,
seme oblike, seme delovanja pogojenega uma, karmičnega delovanja.
Torej, dokler je tu seme navezanosti, delovanja nezavednega uma,
delitve med zunanjim in notranjim svetom, se končnega cilja ne doseže.
Savikalpa Samadi je predhodni Samadi, imenovan tudi “Jhana” (Pali) ali “Dhyana” (Sanskrt). Za izgorevanje karme gre,
znotraj strukture Jaza; energijska priprava plovila za prebuditev
nekogaršnje resnične nravi, ki se spozna preko nedelovanja; preko prenehanja umske dejavnosti.
Tvoj um je kot ribnik in tvoje misli so kot valovi oz. valovanje na tem ribniku.
Da bi ribnik obmiroval, kaj lahko storiš?
Karkoli storiš, povzroči še več valov. Ne moreš ga zgladiti ali pripraviti, da miruje.
Ribnik se umiri le, ko opustiš vsak napor, vsa prizadevanja,
vsak premik. Zavedanje naravnega stanja ni nekaj, kar počneš.
Prepoznaja tega je, kar si onkraj gibanja uma in občutkov.
Kdo premika um? Prepoznaj “kdo” izbira.
Le um sam je ta, ki izbira. Le um sam je ta, ki se giblje.
Le um sam je ta, ki skuša umiriti um.
Ko zasliši te besede, bo omejeni um najverjetneje izgubljen,
spraševal se bo: “Kaj naj storim?” Preprosto, le dovoli to izgubljenost.
Začni se zavedati Resničnega Jaza. Zavedaj se budnosti, zavedaj se zavesti.
Ostani z “njo” dokler ona sama ne postane tvoja resničnost.
Na začetku, ko skušaš opazovati budnost,
boš videl le napačni Jaz, le premikanje uma.
Ko rečem: “Zavedaj se resničnega Jaza,” ne gre za obračanje, ni gibanje.
Ni podobno usmeritvi kamere v nov objekt, ampak bolje, gre za opustitev
ali prenehanje zanimanja ali navezanosti na premike uma.
Obstajata dva glavna vozla, ki nas vežeta na poosebljanje z napačnim Jazom:
Telo zahteva udobje in um bi rad vedel.
Telo je vezano na občutke užitkov in izogibanje bolečini.
Cela Pot k Bogu ali duhovna veščina, ki vodi v Samadi, v osnovi vključuje dve stvari:
Najprej: izpustitev dvojnosti užitka in nelagodja in drugo: vstop v “um Ne-vem”.
Biti moraš globoko notranje predan, energijsko predan in prisoten brez misli, buden brez izbire.
Sokrata so imeli za najbolj modrega, v njegovem času.
Znan je po izreku: “Vem, da nič ne vem.” To je Sokratov paradoks.
Posvojiti “um Ne-vem”, ne vedoč um, je prehod v Samadi.
Čakaj. Miruj, brez upanja, brez misli, ker bo upanje osnovano na
neki ideji in bo zadrževalo energijski tok v pogojenem umu.
T. S. Eliot je napisal: “Rekel sem svoji duši, miruj in čakaj brez upanja, zakaj upanje bo
upanje za napačno stvar. Čakaj brez misli, zakaj za misel nisi pripravljen.”
Trenutek, ko imaš upanje, motiv ali misel,
je trenutek, ko si spet ujet v pogojeni um.
V Božanski komediji je Dante napisal svarilo
na vhodu v pekel: “Ti, ki vstopaš, opusti vsako upanje.”
Pravzaprav gre za zelo praktično navodilo.
Predstavljalo bi izjemen opomnik, če bi bilo napisano na vhodu vsakega meditacijskega centra, ašrama,
vsake cerkve ali templja. Kakršnokoli tvoje upanje je, je utemeljeno s preteklim pogojevanjem. Upanje je nekakšno vedenje,
ki strukturo ega ohranja v raziskovanju, iskanju in delovanju. Ko se posvetimo svoji Poti k Bogu, svojemu duhovnemu izvajanju, 250 00:40:41,040 –> 00:40:47,760 ki vodi v Samadi, takrat moramo opustiti vsako upanje, vse projekcije v prihodnost,
sprejeti moramo, da ne vemo niti, za kaj upati. Za ego je to ponižanje.
Ko zapustimo upanje, prav tako zapustimo strah. Up in strah sta projekciji uma v prihodnost;
notranje ožičenje, ki nas veže k poosebljanju. Upanje je hrepenenje, strah je odpor.
Če ostanemo v Zdaj, v izkušnji tega trenutka kot je, kje sta potemtakem upanje ali strah?
Naše duhovno delo je, da izkopljemo in razvežemo vozle, ki nas vežejo k poosebljanju
z našo osebnostjo. Premaknemo se onkraj udobja in nelagodja, vstopimo v oblak nevednosti.
To oboje lahko počnemo preko formalnih vaj in v vsakodnevnem življenju.
Meditirati, poznati sebe, pomeni goreti v zdaj.
Izgoreti svoje vzorce, svoje značilnosti.
In, ni nekaj ločenega od tvojega življenja. Da lahko odvržeš svoje vzorce, svoje reakcije
svoje reakcije in svoje obsodbe, med tem, ko si sredi njih, da opustiš boj, je najgloblja vaja.
To je edini boj kjer zmagaš tako, da se predaš, z vdajo, tako, da umreš na bojnem polju
Prostovoljno splezaš na križ.
Nekateri ljudje so nared za najvišja učenja o meditaciji in samo-poizvedbi; za preprosto
in jasno resnico. Slišali bodo “Darmo”/usodo in takoj bodo razumeli. Ti ljudje so kot les,
ki je dobro zorel in so pripravljeni, da se vžgejo. Potrebujejo le iskro.
Za druge ljudi je videti, da potrebujejo več priprav.
So kot moker les in potrebujejo nekaj časa, da se posušijo, preden se vžgejo. Potrebujejo tehnike,
vaje, da oslabijo vezi samo-strukture, da se osvobodijo Samskar.
Ali pa vsaj verjamejo, da gre za to, in verovanje naredi, da je tako.
Vaje in tehnike so kot stopnice;
kot da bi trn uporabil, da se znebiš trna, ali vzorec, da odstraniš vzorec.
Duhovne vaje, kot je recitacija besed, treniranje veščine ali karkoli naučenega,
je preprosto oponašanje. Za nekaj ponavljajočega gre in pogojenega. Zakaj, vse tehnike
so pogojeni vzorci znotraj uma, vaja sama ne bo nikoli vodila onkraj uma, v Samadi.
Ostal boš v vzorcu, v robotskem, ponavljajočem se stanju.
Tehnike se moraš držati na rahlo, notranji energiji moraš dovoliti, da teče svobodno.
Ko te notranja energija prevzame, se pogojeno delovanje odvrže.
Pogojeno delovanje, nezavedno programiranje se je izoblikovalo zaradi nepopolnih izkušenj.
Kadarkoli doživimo nekončano izkušnjo, le-ta v umu ustvari vtis. V nezavednem ustvari
majhen program. To programiranje ali pogojevanje lahko izhaja iz travm ali preprosto
iz izkušenj, od katerih smo se obrnili proč, ker so bile preveč boleče. Našo strukturo Jaza
sestavljajo množice programov, ki oživijo zaradi nezaključenih izkušenj.
Ti spominski vtisi niso uskladiščeni le v umu, ampak tudi znotraj energijskega telesnega sistema;
preko celega živčnega sistema, mišične ovojnice in številnih mrež nadijev ali meridianov.
Ti programi za delovanje jemljejo energijo. Če je energija ujeta v nezavednem, potem je to, kot da bi na telefonu pustil
odprte aplikacije, da iztrošijo baterijo. Naša Pot k Bogu je kot učenje, da na telefonu izključimo aplikacije.
Da se osvobodimo, zavest prenesemo na finejša občutja; na polje
spreminjajočega se pojava ali naše notranje energije, brez odziva na katerokoli misel ali občutek, ki vznikne.
Z opustitvijo značilnosti strukture Ega, se premaknemo onkraj udobja in nelagodja.
Vse v zunanjem svetu nas usmerja v napačno smer.
Družba nam ukazuje naj otrpnemo svojo bolečino, naj iščemo tolažbo.
Pot noter je pot ven, pot ven je pot noter. Obrniti se moramo k naši bolečini.
We become free of samskaras by having a complete experience.
Osvobodimo se Samskar, tako, da doživimo popolno izkušnjo. Tako, da jo občutimo
brez odziva. Da se vanjo vžgemo. Doživimo popolno izkušnjo občutka brez čustva. Čustva so odzivi. Občutja so, ki se prepletajo z mislimi.
Miselno komponento opustimo in ostanemo s surovim občutkom, s surovim vznemirjenjem.
Rečeno je bilo, da pot do osvoboditve ni v tem, da se bolje počutimo,
ampak, v izboljšanju čutenja. Edinstvena primera tega sta Jezus na križu,
ali Budina meditacija, ki ga je pripeljala v razsvetljenje. Za soočenje z največjo bolečino gre,
z največjim strahom, za opustitev konceptov, vedenja, in sodbe o dobrem ali slabem.
Prebujenje je zgolj začetna stopnica v pospeševalnem procesu notranjega razvoja; rasti notranjega
lotosa; ko postajaš živ most; očiščenje človeškega plovila, da sprejme božansko zavest.
Energija je kot ključni namig za duhovne vaje.
Če razumeš, kako deluje energija, razumeš uporabnost vaj. Z vsako tehniko ali
vajo motiš vzorec Sebe. Uporabiš pogojeni vzorec, da zmotiš
pogojene vzorce. Pripravljen pa moraš biti, da opustiš tehniko, ko odsluži svojemu
namenu, sicer boš okrog nje ustvaril identiteto, in novo duhovno samo-strukturo.
Za dosego globljih stopenj meditacije,
moramo opustiti vse, kar mislimo, da vemo o meditaciji.
Pradavna poimenovanja meditacije: “jhana”, “dhyana”, “zen” ali “čan”, se nanašajo na nekakšno notranje raztapljanje;
na vrsto meditativnega vpijanja; na preoblikovanje ali notranje očiščenja egoistične pogojenosti.
Pradavni pomen besede “jhana” je soroden pali besedi “jhapeti”,
kar pomeni “izgoreti”. To je izgorevanje nečistoč, grehov ali Samskar. Izgorevanje
poosebljanja z napačnim Jazom, izgorevanje privida, izgorevanje vseh
značilnosti iz katerih je narejena struktura Ega in osvoboditev ter izstop notranjih energij.
Postaneš ravnodušen do vsega kar je, predan vsemu kar je, pozoren do vsega, kar je.
Prebujenje v našo resnično nrav se lahko zgodi postopoma, preko teh stopenj jhane,
ko se opusti poosebitev z raznimi procesi pogojenega uma.
Ali pa se prebujenje lahko zgodi v trenutku. To se v Zenu imenuje “Satori”.
Najčistejša učenja so poslana v tišini, ampak v svetu, kot danes je,
jih bo zelo malo razumelo ali potegnilo v vir te tišine.
Obstaja poznano učenje Gautama Bude, imenovano Cvetlična pridiga. Pridiga je začetek
budistične meditacije. Lahko bi rekli, da je začetek Zena. V Zenu gre za neposredno
prenašanje resnice. V Cvetlični pridigi je Buda preprosto dvignil bel cvet.
V neposredni prisotnosti s cvetlico je bil, a je ostal v svoji resnični naravi. To je bilo celotno učenje.
Raje, kot da bi podal dolg “Satsang” ali učenje z besedami, je študentom preprosto dovolil, da ves čas sedijo s
cvetlico. Le en študent je sprejel sporočilo.
Le en študent je dojel. Za sprejem tako subtilnega sporočila, se zahteva subtilni um.
Največja resnica se prenese v tišini. Kako lahko sprejmemo to sporočilo Budinega uma?
Kako lahko sprejmemo, kar že imamo, kar že smo?
Prvobitna budnost je vsepovsod, ko imamo oči, da vidimo, in nikjer posebej.
Po prebujenju je resnico tako preprosto videti, da ne potrebuješ uma. Um išče in
raziskuje. Ko je ta trenutek predan, ko je to gibanje izgoreno, ostane resnica.
Vse to kar iščeš si že, ampak poosebljen si se z napačnim Jazom
Opazi cvet in opazi kdo ali kaj opazuje cvet.
Kaj ločuje opazovalca in opazovano? Meditacija ali jhana pomeni biti prisoten
tukaj in zdaj, brez vpletanja podob v glavi, idej in konceptov.
Če je budnost absolutno prisotna, da ni več vedenja, niti v nezavednem,
potem tu ni več opazovalca niti opazovanega. Ni več odnosa med tabo in katerokoli “stvarjo”.
Ni več cvetlice in ločenega opazovalca. Le omejen um vidi
stvari. Aktivnost omejenega uma je kreacija stvari; kreacija
izkušnje časa in prostora; kreacija dvojnosti: izkušnje in tega, ki izkuša.
Mogoče je, da se zbudimo tukaj in zdaj, v prefinjeno razsežnost mirovanja onkraj uma,
brez odrivanja uma, ampak z dopuščanjem, da je
prav tako kot je. Vendarle se v um ne ujame.
Ne skušaj analizirati teh besed. To niso koncepti. Če se je sedanjost
udejanjila, ko je zaslišala te poudarke, ne dovoli, da se vplete um.
Takoj, ko sprejmeš sporočilo, ugasni ta video in vztrajaj v budnosti kot budnost.
Tišina je največje učenje, najčistejše učenje. Naslednje najboljše učenje
je kazati neposredno na nedoumljivo. To, drugo učenje, je skozi zgodovino doživelo mnogo poimenovanj.
Kaže proti nadnaravnemu Jazu ali čisti zavesti.
V Budizmu se imenuje “Prana Paramita”, kar pomeni ultimativno znanje ali popolna modrost,
ki se razlikuje od običajnega znanja ali pogojenega znanja.
Gre za to, kar se spozna skozi osem krakov joge in opisuje Patanjali.
V Šiva-izmu bi to prebujenje lahko opisali kot enost z Išvaro
ali Šivo, ki sta imeni za absolutno zavest.
V zahodnih mističnih tradicijah so izraza henosis/mistična enost ali apophaticizem/negativna teologija uporabljali
za povezanost z Enim. Plotinus je rekel, da Eno presega vsa bitja, vendar je neizbežno znotraj njih.
V tibetanskem “Dzošenu”/Atijogi je opisano kot naravno, prvobitno stanje bivanja. Za temelj
temelj bivanja uporabljajo besedo Rigpa. V Sufizmu je to “skrivnost skrivnosti”,
ki se spozna skozi “fano”, ki je uničenje ali učenje o tem kako umreti, preden umreš.
V Mahamudri je veliki pečat, ali veliki odtis, spoznanje
naravnega stanja; prvobitna budnost, praznina, absolut, čist in očiten, ne ukoreninjen.
Teh besed ne poslušaj z umom
ampak spoznaj, znotraj globin zavesti, to, na kar kažejo.
Resnica o tem kdo ali kaj si, resnica, ki presega omejeni um,
ne more biti vidna s sredstvi omejenega uma.
Mirujoče točke ne moreš doseči z gibalnimi sredstvi.
Če bi rad spoznal točko mirovanja onkraj razmišljanja, spusti vso zanimanje za misli
in občutja, vse značilnosti, vse pojave, ki jih ustvarijo um in občutki in počij v goli budnosti.
Misli in občutja so polje nenehno spreminjajočega se pojava.
To kar je nespremenljivo, je budnost tega polja sprememb.
Običajno smo tako ujeti v polje sprememb, fiksirani na njegove objekte, da budnost ignoriramo.
Da bi doživeli Samadi, v polju sprememb nehamo loviti karkoli; kakršnokoli misel
misel in počivamo kot budnost. Ne odzivamo se na misli in občutja.
Vse trpljenje povzroča naše zaupanje v naše misli.
Opazuj navado uma, da sodi, ali etiketira vsako misel ali občutek kot dobrega ali slabega.
Vsaki misli in občutku dovolimo, da je, kot je.
Ničesar ne odrivamo, pa vendar se ne ujamemo v misli, niti nas ne zasvoji njihova vsebina.
Tako se približamo absolutu z negativno potjo –
“Via negativa”. Karkoli se pojavi, vemo: “ne to, ne ono, ne to, ne ono”.
Preko “via negativa” spoznaš, da vse, kar se pojavi
ni ti. Spoznaš, da si nič; modrost brez Jaza.
Preko “via pozitiva” spoznaš, da vse kar se pojavi, SI ti. .
To je ljubezen; energijska povezanost ali združitev.
Obe resnici obstajata sočasno.
Oblika je pravzaprav praznina, praznina je pravzaprav oblika.
V Zenu obstaja izrek: “Na začetku poti so gore gore in reke so reke.
Po delnem spoznanju gore niso več gore in reke niso več reke,
toda, ko se odstre končna resnica, gore in reke SO.”
Kaj se je spremenilo, na tem potovanju?
Gora in reka ostaneta, kot sta vedno bile. Kar je odpadlo proč, je
je tvoja zamisel o gori in reki. To kar je odpadlo je vrtinec uma,
ki posreduje, ki ustvarja privid o ločenosti med tabo in svetom.
Doživeti Samadi, ne pomeni doseči nekega posebnega stanja.
Niti ne gre za to, da ostaneš v običajnem stanju uma.
Le omejeni um ali egoistični um ločujeta običajno od posebnega.
Turija, stanje brez stanja, imenovana tudi četrto stanje je ne-dvojna resničnost.
V notranjosti je transcendentna in neizbežna. Osnova obstoju je, fontana vse resnice.
Tvoje prizadevanje, da bi dosegel neko stanje, je gibanje uma.
Spoznati osnovo obstoja, ne pomeni preiti fizično in obstati v
finejših razsežnostih ali v običajnih sferah. Vse te razsežnosti Tebe obstajajo istočasno. Grobo,
nežno in vzročno obstaja tukaj in zdaj. Le omejeni um sam ustvarja delitev.
Doživetje Samadija ni prizadevanje, da nekaj dosežemo. Za opustitev
Za opustitev vseh zanimanj in misli gre, ko smo popolnoma čuječi, popolnoma zavedni,
popolnoma budni, brez odziva, brez delovanja; brez premikanja uma, ne da bi um zatirali.
Biti buden, biti popolnoma pazljiv na to, kar se dogaja,,
brez posredovanja egoističnega pogojevanja, brez konceptov, brez nadzora, manipulacije
ali prevračanja, brez filtriranja omejenega uma, pomeni biti prisoten brez izbiranja.
Prisoten brez izbiranja in potemtakem brez tega, ki izbira. To bi lahko imenovali zrcalni um;
začetniški um brez spomina in preteklosti. Odprt ali očiten um. Vsak trenutek ti je nov.
Vsakič, ko se um premakne nezavedno, le najmanjši premik, je to posledica filtriranja
skozi pogojevanje omejene strukture Jaza.
Kadarkoli se um premakne nezavedno, je to posledica neke nezadostnosti, kar se v pradavni tradiciji imenuje “Dukkha”.
Kako pa se osvobodim “dukkhe”? Kako odpustim vsa nezadovoljstva?
Dobro prisluhni. Za omejeni um obstaja paradoks. Omejeni egoistični um
zasliši vprašanje in hoče vedeti, kako postopati, toda, ta omejeni um
ne more delovati. Z nobenim poskusom omejenemu umu ne bo uspelo doživeti Samadi.
Mora mu spodleteti. Omejeni um se ne prebudi.
Prvobitna budnost se zbudi iz svojih poosebitev z omejenim umom.
Omejenemu umu nikoli ne bo uspelo, da bi spoznal umirjenost, saj je um gibanje. 425 01:07:38,720 –> 01:07:45,600 Um sam JE gibanje in to gibanje ustvarja izkušnjo časa in prostora,
ustvarja delitev. Za neskončni proces delovanje gre.
Na Poti brez poti se prebudimo iz poosebitve z osebnostjo, ki je delovanje,
v prepoznajo bivanjske razsežnosti.
V stanju Samadi ločenost
delovanja in bivanja odpade. Ločitev je le nov umski proces.
Ko ni razmišljanja znotraj pogojene egoistične strukture, potem težava ne obstaja.
To, kar misliš, da si TI, je proces; neprestano gibanje egoistične misli;
zbirka vzorcev in značilnosti. Ta TI mora umreti.
Bolezenski vzorec TEBE se mora končati, da bi doživel Samadi. Dovoli, da to prodre vate.
“Asatoma Sat Gamaya” – Sanskrt: “Vodi me iz laži v resnico.”
Tamaso Ma Jyotir Gamaya: “Vodi me iz teme v svetlobo.”
Prebuditi se, pomeni videti naravo človeškega trpljenja,
človeškega pogojevanja. To je prepoznanje tega, KDO ali KAJ trpi.
Za doživetje prvobitne budnosti ne obstaja nobena tehnika.
Ni procesa, ki bi se ga lahko naučil. Ni formule, ki bi jo lahko uporabil.
To na kar namigujem, se lahko sprejme v trenutku,
v hipu. Prav za opustitev vseh formul, vsega vedenja in vsega delovanja gre,
vseh egoističnih namenov, ki ustvarjajo optimalne pogoje, da se prvobitna zavest prebudi.
Če bi ti skušal povedati, kako biti buden, bi bil pozoren na moje besede ali
bi raje počel nekaj, kar sem ti rekel, kot da bi bil pozoren na to, kar se dejansko dogaja v ZDAJ.
Postati moraš tako zaveden tega, kar je, tako intimen z obstojem, da v tem ni nobene prednosti,
nobene osebnosti ali “Jaza”. Zavest nastaniš ali spojiš v to, kar se dogaja. Ko
opustiš egoistično delovanje, postaneš to, kar vstaja. Pravzaprav, to ne drži. Pravilneje:
za iluzijo ločenosti gre, ki odpade. Resnica je, da dejansko nismo bili nikoli ločeni.
Duhovnim učiteljem je bilo dano navodilo za dosego stanja Samadi: “Miruj in vedi.”
Miruj in spoznaj resnični Jaz, prvobitno budnost onkraj imena in oblike.
Miruj in vedi, da si Bog, resnični Jaz, Budina narava.
Kaj natančno mislijo s tem? Kaj je to, kar obmiruje?
Očitno je, da nikogaršnje fizično telo ne more popolnoma obmirovati,
znotraj obstoja časa in prostora, ker je sam čas-prostor gibanje.
Čas-prostor je um. Vesolje je velik um ali Logos.
Prvo okultno načelo je: “Vse je um, Vesolje je mentalno.”
V kolikor je Vesolje um in je um gibanje, kako sem lahko miren in vem? Kako si še vedno lahko na
Obli, ki se vrti tisoče kilometrov na uro okrog svoje osi, ki se vrti 108.000 km/h okrog
Sonca, 805.000 km/h okrog Galaksije in milijone km/h hitreje skozi Vesolje?
Tvoje srce utripa, v notranjosti se celice gibajo, prebavlja se hrana, možgani ustvarjajo možganske valove.
Tvoja kri se pretaka, energija se premika. Kako lahko obmiruješ? Ko duhovni učitelji rečejo:
“Miruj in vedi,” zagotovo govorijo o nečem drugem, o nečem onkraj časa in prostora,
o nečem onkraj fizičnega in mentalnega.
To, kar se razume pod mirovanje, je nekaj, za kar v našem sodobnem jeziku nimamo besede.
Jezik Sanskrt, jezik jogijev ima bolj določene izraze, ki kažejo na ne-dvojnost.
Izraz “Šunjata” se pogosto prevaja kot ničevost, mirovanje ali praznina.
Mirovanje je morda najbližja slovenska beseda,
a nezadostno opisuje nekaj, kar ni iz tega dvojnega sveta. Kar se dejansko
spozna, je prvobitna budnost, ki je onkraj mirovanja in gibanja. Onkraj časa.
Večno je, podlaga tvojemu bitju je, bistvena nrav resničnosti, ki se ne spreminja.
Pravzaprav je onkraj spreminjanja in ne spreminjanja. Ko spoznamo našo pravo nrav,
postane očitno, da sta tišina in hrup dvojnost, ki jo je ustvaril um.
Mirovanje in gibanje sta dvojnost, ki jo je ustvaril um.
Vse je že povezano, znotraj te prvobitne mirnosti.
Gibanje sveta je istovetno mirovanju. Miruj in vedi, bodi v gibanju in vedi.
Vse to je ples praznine. To ni nekaj filozofskega, ampak popolnoma
drugačna pot soočanja s svetom. Pravzaprav gre za opustitev vmesnika,
opustitev ventila, ki je struktura Jaza,
in za izkušnjo svoje prave nravi, brez vmešavanja omejenega uma. T. i. zunanji svet
se preseže z doživetjem mirovanja, ki, ko ga doživimo, vključuje to, kar presega.
Če misliš, da razumeš Samadi, po ogledu tega filma, potem si zgrešil, kar je bilo rečenega.
Podobno je, kot da bi meni zamenjal z obrokom. Da bi okusil resnico, je potrebna resnična pripravljenost,
da zagledaš vzorce strukture Jaza, ki jo imenuješ Jaz. Zahteva globoko izkopavanje,
globok kirurški poseg na umu in osvoboditev Samskar. Temeljito razstavljanje, globoko ponižanje
strukture Jaza. Za doživetje stanja Samadi, se predaš hrepenenju duše po zvezi.
Želeti si moraš, da bi spoznal En vir, bolj kot karkoli v matrici uma,
bolj kot karkoli v zunanjem svetu. Zunanja zasledovanja se bodo zazdela votla in brez pomena.
Resnična meditacija, resnično samopoizvedovanje prihaja v zdaj, kjer se vse doživi. Vse
je razkrito. Vse vznikne in mimoide, znotraj polja mirnosti in ljubezni.
Dokler ne spoznaš večnega, moraš delovati potrpežljivo in vztrajno,
iz srca, s ponižnostjo, sežigaš svoje vzorce, svoje značilnosti,
svojo pogojenost. Z uporabo pogojenega uma, ne moreš doseči budnosti.
Zgodi se navidezno po naključju, toda z urjenjem v sedanjosti postanemo dovzetni za to.
Zadnje Sokratove besede, preden so ga umorili, so bile svarilo svetu.
Rekel je, da veliko dolgujemo Asklepiusu. Plačaj in ne pozabi. Asklepius je bil bog zdravljenja,
morda poznaš Asklepijevo palico, ki je šiba, okrog katere se ovija strupenjača.
Predstavlja energijo zdravljenja; notranjo energijo, ki je živa, osvobojena pogojevanja, svobodna, da se giblje
po svoji pameti, kot nasprotje energiji dvojnega uma. V zgodnjih stoletjih pred Kristom
je bil Asklepijev simbol poveličan na nekaterih prvih denarnih kovancih, ki so jih množično proizvedli v Grčiji
in Rimu, in se je spremenil v to, kar danes imenujemo znak za dolar. Za prastar opomnik gre,
ki je skrit vsem na očeh. Opomnik, da je menjava denarja menjava energij.
Jezusovo zavest ali Budino naravo podpira ženski princip, velika Mati,
Nage, Modrost strupenjače. Ta modrost nas uči, da moramo očistiti notranji tempelj, da se očistimo Ega.
Ženski princip so skozi zgodovino poimenovali z brezštevilnimi imeni:
Gaja, Šakti Sofija, Logos, Mahalakšmi, Parvati, Durga, Isis, Meri, življenjska spirala.
Ta življenjska energija višjega uma, je prirojena pamet Vesolja. Ta naravna
modrost je bila sistematsko zatirana, demonizirana, izkoriščana in nadzirana skozi
celo zadnje tisočletje. Da bi osvobodili energijo iz nezavednih definicij, ki jih zadržujemo,
moramo razvozlati vozle, ki ustvarjajo poosebitev s strukturo Ega.
Spustiti moramo hrepenenje po udobju, spustiti vedenje.
Prav zdaj, v tem zgodovinskem trenutku, v tem času znotraj tebe, moramo dolg
katerem govori Sokrat poravnati, tako posamezno kot skupno.
Obstaja pa le ena valuta, s katero lahko plačaš ta dolg. Plačati moraš s sabo.
Ko svojo notranjo energijo osvobodimo, se naša notranja živost osvobodi iz svoje ječe in patoloških struktur razmišljanja,
svobodna je, da nas poveže z višjimi nivoji uma.
Energija je ta, ki povezuje vse nas. Drugo ime za to energijo je Ljubezen.
Vsi resnični duhovni mojstri trdijo, da je Ljubezen prava religija. Ljubezen je religija prihodnosti.
Ne moreš je institucionalizirati, sistematizirati ali pogojiti. Ljubezni se ne da ločiti od spoznanja prvobitne budnosti. Ljubiti pomeni biti ENO Z.
Jutranji piš ti prinaša skrivnost:
Ne spet zaspati.
Zahtevati moraš to, kar bi resnično rad.
Ne spet zaspati.
Ljudje prestopajo prag tja in nazaj, kjer se dva svetova dotikata.
Vrata so zaokrožena in odprta
Ne spet zaspati.