Samadhi 1
Maya, iluzija sebe
Samadhi Samadi je starodavna sanskrtska beseda, za katero ni sodobnega ena?ka.
Obstaja temeljni izziv pri ustvarjanju filma o Samadiju.
Samadi opozarja na nekaj, ?esar ne moremo doumeti na nivoju razuma.
Ta film je preprosto zunanja manifestacija mojega lastnega notranjega potovanja.
Namen ni, da te pou?im o Samadiju ali da ti posredujem informacije za tvoj um, ampak da te navdihnem, da neposredno odkriješ svojo pravo naravo.
Samadi je zdaj pomemben bolj kot kdaj koli prej.
Na ?asovni to?ki v zgodovini smo, ko nismo pozabili le Samadija, ampak smo pozabili, kaj smo pozabili.
To pozabljanje je Maja, iluzija o sebi.
Kot ljudje ve?ina od nas živi potopljena v svoje vsakdanje življenje, malo razmišljamo o tem, kdo smo, zakaj smo tukaj ali kam gremo.
Ve?ina od nas nikoli ni spoznala pravega jaza, duše ali tistega, kar je Buda imenoval Annata – tega, ki je onkraj imena in oblike, onkraj razmišljanja.
Kot posledica tega verjamemo, da smo ta omejena telesa.
Živimo v strahu, zavestnem ali nezavestnem, da bo omejena samostojna struktura, s katero smo poosebljeni, umrla.
V današnjem svetu velika ve?ina ljudi, ki se ukvarjajo z verskimi ali duhovnimi praksami, kot so joga, molitev, meditacija, petje napevov ali kakršne koli vrste obreda, izvajajo tehnike, ki so pogojene.
Kar pomeni, da so le del ego konstrukta.
Iskanje in dejavnost nista težava – prepri?anost, da boš odgovor našel v neki zunanji obliki, je težava.
Duhovnost se v svoji najpogostejši obliki ne razlikuje od patološkega mišljenja, ki se dogaja povsod.
Nadaljnja vznemirjenost uma je.
Bolj ?loveško po?etje, kot nasprotje ?loveškemu bitju.
Konstrukt ega želi ve? denarja, ve? mo?i, ve? ljubezni, ve? vsega.
Tisti na tako imenovani duhovni poti želijo biti bolj duhovni, bolj budni, bolj mirni, miroljubnejši, bolj razsvetljeni.
Nevarnost zate, ki gledaš ta film, je, da bo tvoj um želel dose?i Samadi.
Še bolj nevarno pa je, da si bo tvoj um morda umislil, da se je Samadija nau?il.
Kadar koli obstaja želja, da se nekaj doseže, si lahko prepri?an, da gre za konstrukt ega pri delu.
Pri Samadiju ne gre za to, da bi kaj pridobil ali si kaj novega dodal.
Uresni?iti Samadi pomeni, da se nau?iš umreti, preden umreš.
Življenje in smrt sta kot Jin Jang – nelo?ljiv kontinuum.
Razvija se neskon?no, brez za?etka in konca.
Ko potisnemo stran smrt, stran potisnemo tudi življenje.
Ko neposredno izkusiš resnico o tem, kdo si, strah pred življenjem ali smrtjo izgine.
Naša družba in kultura sta dolo?ili kdo smo, in smo, obenem, sužnji globljemu nezavednemu biološkemu hrepenenju in strahospoštovanju, ki vodi naše odlo?itve.
Konstrukt ega ni ni? drugega kot spodbuda za ponovitev.
To je preprosto pot, ki jo je neko? prehodila energija, in težnja energije, da bi spet ubrala to pot, naj si bo pozitivna ali negativna za organizem.
Obstaja neskon?no število ravni spomina ali uma, spirale znotraj spiral.
Ko se tvoja zavest poistoveti s tem konstruktom uma ali ega, te zveže z družbeno pogojenostjo, ki bi ji lahko rekel matrica.
Obstajajo vidiki ega, ki se jih lahko zavedamo, toda nezavedno, arhai?no omrežje, prvotni eksistencialni strahovi dejansko vodijo cel stroj.
Neskon?ni vzorci dojemanja užitka in izogibanja bole?ini se rafinirajo v patološka vedenja .
Naše delo, Naši odnosi, Naša prepri?anja, vsaka naša misel in naš celoten na?in življenja.
Kot goveda, ve?ina ljudi živi in umre v pasivnem podrejanju in s svojim življenjem hrani matrico.
Živimo življenja, zaklenjena v ozke vzorce.
Življenja, pogosto izpolnjena z velikim trpljenjem in nikoli se nam ne zazdi, da bi se lahko dejansko osvobodili.
Mogo?e je izpustiti življenje, ki je bilo podedovano iz preteklosti, da se zaživi to, ki ?aka, da se prebije skozi notranji svet.
Vsi smo bili rojeni v tem svetu z biološko pogojenimi strukturami, vendar brez samozavedanja.
Pogosto, ko pogledate v otrokove o?i, ni sledu osebnosti, le svetlobna praznina.
Osebnost, v katero zraste, je maska, ki jo nosi preko zavesti.
Shakespeare je dejal: “Ves svet je oder in vsi moški in ženske zgolj igralci.”
Pri prebujenem posamezniku zavest sije skozi osebnost, skozi masko.
Ko si buden, se ne poosebiš s svojim zna?ajem.
Ne verjameš, da si maske, ki jih nosiš.
Ampak, obenem ne odnehaš igrati vloge.
Ko se poistovetimo s svojo osebnostjo, vlogo – to je Maja, iluzija o sebi.
Samadi je prebujenje iz sanj tvoje osebnosti v igri življenja.
Dva tiso? štiristo let po tem, ko je Platon napisal Republiko, se ?loveštvo še vedno prebija ven iz Platonove jame.
Pravzaprav, lahko da smo bolj presunjeni z iluzijo, kot kdaj koli.
Platon je Sokratu opisal skupino ljudi, ki so vse svoje življenje živeli priklenjeni v jami, obrnjeni proti prazni steni.
Vse, kar so lahko videli, so bile sence, ki so jih na steno projicirale stvari, ki so šle pred ognjem, ki je bil za njimi.
kTa lutkovna predstava je postala njihov svet.
Po Sokratovo so bile sence tako blizu, kot bodo zapornikom kadarkoli omogo?ili, Po Sokratovo so bile sence tako blizu, kot bodo zapornikom kadarkoli omogo?ili, da vidijo resni?nost.
Tudi potem, ko so jim povedali za zunanji svet, so še naprej verjeli, da so sence vse, kar je.
Tudi ?e so sumili, da obstaja nekaj ve?, niso želeli zapustiti znanega.
?loveštvo danes je kot ljudje, ki so videli le sence na jamskem zidu.
Sence so podobne našim mislim.
Svet razmišljanja je edini svet, ki ga poznamo.
Vendar obstaja drug svet, ki je onkraj razmišljanja.
Preko dualisti?nega uma.
kSi pripravljen zapustiti jamo, zapustiti vse, kar si vedel, da izveš resnico o tem, kdo si? Da bi izkusili Samadi, je nujno, da pozornost usmerimo stran od senc, stran od misli, proti svetlobi.
Ko je ?lovek navajen le na temo, se mora postopoma navaditi na svetlobo.
Kot za prilagajanje katerikoli novi paradigmi potrebuješ ?as in trud ter pripravljenost za raziskovanje novega, kot tudi, da dopustiš, da odpade staro.
Um se lahko primerja s pastjo za zavest, labirintom ali zaporom.
Ne gre za to, da si v zaporu, ti SI zapor.
Zapor je iluzija.
?e si poosebljen z iluzornim jazom, potem spiš.
Enkrat se zaveš zapora.
?e se boriš, da bi ušel iz iluzije, potem imaš iluzijo za resni?no in še vedno spiš, le da zdaj sanje postanejo no?na mora.
Lovil jih boš in bežal pred sencami – ve?no.
Samadi je prebujenje iz sanj lo?enega jaza ali samoljubnega konstrukta.
Samadi je prebujenje iz poosebitve z zaporom, ki ga imenujem Jaz.
Dejansko nikoli ne moreš biti svoboden, ker kamorkoli greš, je tvoj zapor tam.
Prebujenje ne pomeni znebiti se uma ali matrice, nasprotno; ko se z njo ne poistovetiš, potem lahko igro življenja doživiš bolj polnohe in uživaš v predstavi takšni, kot je, brez hrepenenja ali strahu.
V starih naukih so to imenovali Božanska igra Lile – igra igranja v dvojnosti.
?loveška zavest je kontinuum.
V eni skrajnosti se ljudje istovetijo z materialnim jazom.
V drugi skrajnosti je Samadi, ustavitev samega sebe.
Vsak korak, ki ga naredimo v kontinuumu proti Samadiju, prinaša manj trpljenja.
Manj trpljenja ne pomeni, da je življenje osvobojeno bole?ine.
Samadi presega dvojnost bole?ine in užitka.
Pomeni, da je manj uma, manj samo ustvarjenega upora proti ne?emu, kar se razvija, in ne upornost je to, kar ustvarja trpljenje.
Celo enkratno doživetje Samadija ti omogo?i, da vidiš, kaj je na drugem koncu kontinuuma.
Da vidiš, da obstaja nekaj drugega kot materialni svet in lastni interes.
Ko se v Samadiju zgodi dejanska zaustavitev strukture osebnosti, ni samoljubne misli, ne osebnosti, nobene dvojnosti, a še vedno je Jaz-sem, Annata ali brezosebnost.
V tej praznini vzide Prajna ali Modrosti – razumevanje, da je nelo?ljivi jaz dale? onkraj igre dvojine, onkraj celotnega kontinuuma.
Nelo?ljiv jaz je brez?asen, nespremenljiv, vedno zdaj.
Razsvetljenje je spojitev prvinske spirale, nenehno spreminjajo?ega se manifestiranega sveta ali lotosa, v katerem se odvija ?as, s tvojim brez?asnim bitjem.
Tvoje notranje omrežje raste kot ve?no razvijajo?i se cvet, ko se lo?iš od poosebitve s sabo, postaneš živ most med svetom ?asa in brez?asnim.
Samo spoznanje nelo?ljivega jaza je le za?etek tvoje poti.
Ve?ina ljudi bo v meditaciji morala neštetokrat izkusiti in izgubiti Samadi, preden ga bodo lahko vklju?ili v druge vidike življenja.
Ni nenavadno, da si deležen globokih vpogledov v naravo svoje bivanjskosti, med meditacijo ali samoizpraševanjem, le zato, da bi znova padel v stare vzorce in pozabil na resnico o tem, kdo si.
Spoznati to tišino ali praznino v vseh plasteh življenja, vsaki plasti samega sebe, pomeni postati praznina, ki pleše kot vse stvari.
Umirjenost ni nekaj lo?enega od gibanja.
Ni nasprotje gibanju.
V Samadiju je umirjenost prepoznana kot enaka gibanju, oblika je podobna praznini.
Za um je to nesmiselno, ker je um prihod v bivanjskost dvojnosti.
Rene Descartes, o?e zahodne filozofije, je znan po izreku: “Mislim, torej sem.”
Nobena druga fraza ne vklju?uje jasneje padca civilizacije in popolne poosebitve s sencami na jamskem zidu.
Descartesova napaka je bila, kot napaka skoraj vseh ljudi, da je temeljno bivanjskost izena?il z razmišljanjem.
Na za?etku svoje najbolj znane razprave je Descartes zapisal, da se lahko skoraj v vse podvomi; lahko podvomi v svoja ?utila in celo svoje misli.
Podobno je v Kalama Sutri rekel Buda, da je treba za potrditev resnice podvomiti v vse tradicije, svete spise, nauke in vso vsebino svojega uma in ?utov.
Oba Moža sta za?ela z velikim skepticizmom, a razlika je bila v tem, da je Descartes prenehal poizvedovati na ravni razmišljanja, medtem ko je Buda šel globlje – prodrl je onstran najglobljih nivojev uma.
Morda bi, ?e bi Descartes presegel svoj miselni razum, spoznal svojo resni?no naravo in Zahodnjaška zavest bi bila danes zelo druga?na.
Namesto tega je Descartes opisal možnost zlega demona, ki bi nas lahko držal pod tan?ico iluzije.
Descartes tega hudega demona ni prepoznal, za to, kar je bil.
Kot v filmu Matrica, bi bili lahko vsi priklopljeni na nek dovršen program, ki bi nas hranil z iluzornim sanjskim svetom.
V filmu so ljudje svoja življenje preživeli v matrici, na drugi ravni pa so bili le baterije in so s svojo življenjsko silo napajali stroje, ki so njihovo energijo porabili za svoje na?rte.
Ljudje bi vedno radi okrivili nekaj izven sebe, za stanje sveta ali za lastno nesre?o.
Naj gre za osebo, dolo?eno skupino ali državo, vero ali nekakšne nadzorne Iluminate, kot je Descartesov zlobni demon, ali ?ute?i stroji v Matrici.
Ironi?no, demon, ki si ga je zamislil Descartes, je bil prav ta stvar, s katero se je opredelil.
Ko spoznaš Samadi, postane jasno, da obstaja krmilnik, obstaja stroj, in hudobni demon, ki ti dan za dnem izsesava tvoje življenje.
Ta stroj SI TI.
Tvoja struktura osebnosti je sestavljena iz številnih malih, pogojenih podprogramov ali majhnih šefov.
En mali šef hrepeni po hrani, drugi si želi denar, naslednji status, položaj, mo?, spolnost, intimnost.
Naslednji želi zavest ali pozornost drugih.
Želje so dobesedno neskon?ne in jih nikoli ne moremo potešiti.
Veliko ?asa in energije porabimo za okraševanje svojih zaporov, podležemo pritiskom, da bi izboljšali svoje maske in za hranjenje teh malih šefov, da bi bili mo?nejši.
Kot odvisniki od drog, bolj ko si prizadevamo, da bi zadovoljili male šefe, bolj ostajamo nepotešeni.
Pot do svobode ni samo-izboljšanje ali nekakšno izpolnjevanje lastnih na?rtov, ampak je v tem, da lastne na?rte v celoti odvržemo.
Nekateri se bojijo, da bo prebujenje njihove resni?ne narave pomenilo, da bodo izgubili svojo individualnost in življenjske užitke.
Pravzaprav je ravno obratno; edinstveno izoblikovanje osebne posebnosti duše se lahko izrazi šele, ko je pogojeni jaz premagan.
Ker v matrici zaspimo, ve?ina od nas nikoli ne ugotovi, kaj bi duša dejansko rada izrazila.
Pot do Samadija vklju?uje meditacijo, ki je oboje: Opazovanje pogojenega jaza – tega, kar se spreminja in Spoznanje tvoje resni?ne nravi – tega, kar se ne spreminja.
Ko prideš do svoje to?ke mirovanja, vira svojega bitja, potem po?akaš na nadaljnja navodila, brez vztrajanja, kako se mora spremeniti tvoj zunanji svet.
Ne moja volja, ampak višja volja naj se zgodi.
?e um poskuša spremeniti le zunanji svet, da bi bil skladen z neko idejo o tem, kar misliš, da bi Pot morala biti, je, kot da bi poskušal podobo v ogledalu spremeniti s popravljanjem odseva.
?e želiš, da se podobo v ogledalu zasmeji, je o?itno, da se ne moreš ukvarjati z odsevom, moraš spoznati, da si ti prvotni vir odseva.
Ko spoznaš pristni jaz, še ne pomeni, da se mora na zunaj karkoli nujno spremeniti.
Spremeni se zavestna, inteligentna, notranja energija ali prana, ki je osvobojena pogojenih vzorcev in postane na voljo, da jo usmeri duša.
Namena duše se lahko zaveš šele, ko boš sposoben opazovati pogojeni jaz in njegova neskon?na prizadevanja in jih boš izpustil.
V grški mitologiji je bilo re?eno, da so bogovi obsodili Sizifa, da celo ve?nost ponavlja nesmiselno nalogo.
Njegova naloga je, da neprestano vali skalo na goro, le da bi jo spet spustil navzdol.
Francoski eksistencialist in avtor Nobelovec Albert Camus je položaj Sizifa videl kot metaforo za ?loveštvo.
Postavil je vprašanje: “Kako lahko najdemo Smisel v tem nesmiselnem boju za obstanek?” Kot ljudje se neskon?no mu?imo, gradimo za jutri, ki nikoli ne pride, in potem umremo.
?e se resni?no zavemo te resnice, bomo bodisi ponoreli, ?e se istovetimo s svojimi samoljubnimi osebnostmi, ali pa se bomo prebudili in postali svobodni.
V zunanjem boju nam nikoli ne more uspeti, saj je le odsev našega notranjega sveta.
Kozmi?na šala, nesmiselnost situacije postane jasna, ko pride do popolnega in kon?nega neuspeha samoljubnega jaza, ki se je prebudil s svojimi jalovimi prizadevanji.
V Zenu obstaja izrek: “Pred razsvetljenjem sekaš drva, nosiš vodo.
Po razsvetljenju sekaš les, nosiš vodo.
Pred razsvetljenjem moraš skalo valiti navzgor po hribu, in tudi po razsvetljenju moraš skalo valiti navzgor po hribu.
Kaj se je spremenilo? Notranji odpor do tega, kar je.
Opustila se je borba, ali bolje re?eno: Ta, ki se bori, je spoznal, da gre za iluzijo.
Individualna volja ali posameznikov um in božanska volja ali višji um sta usklajena.
Samadi je navsezadnje opustitev vsega notranjega upora – vseh spremenljivih pojavov, brez izjeme.
Tisti, ki je sposoben uresni?iti notranji mir, ne glede na okoliš?ine, je dosegel resni?ni Samadi.
Odpor ne opustiš, ker ne sprejmeš ene ali druge stvari, ampak zato, da tvoja notranja svoboda ni odvisna od zunanje.
Pomembno je opozoriti, da ko sprejmemo resni?nost takšno, kot je, ne pomeni nujno, da prenehamo delovati v svetu, ali da postanemo meditirajo?i mirovniki.
Pravzaprav je lahko ravno obratno res; ko smo svobodni, da delujemo, ne da bi bili gnani iz nezavednih motivov, potem je možno delovati v skladu s Tao, s polno silo naše notranje energije za nami.
Mnogi bodo trdili, da se moramo za to, da spremenimo svet in uveljavimo mir mo?neje boriti proti zaznanim sovražnikom.
Boj za mir je kot kri?anje za tišino; le ve? tega ustvari, ?esar no?eš.
V teh dneh je vojna proti vsem: vojna proti terorizmu, vojna proti bolezni, vojna proti lakoti.
Vsaka vojna je pravzaprav vojna proti nam samim.
Boj je del kolektivne zablode.
Pravimo, da si želimo miru, a še naprej volimo voditelje, ki se vklju?ujejo v vojno.
Sami sebi lažemo, ko trdimo, da smo za ?lovekove pravice, vendar še naprej kupujemo izdelke, izdelane v tovarnah kjer izkoriš?ajo delavce.
Pravimo, da želimo ?ist zrak, vendar še naprej onesnažujemo.
Želimo, da nas znanost ozdravi raka, vendar ne bo spremenila našega samouni?evalnega vedenja po navadah, zaradi katerega imamo ve?jo verjetnost, da zbolimo.
Zavajamo se, da spodbujamo boljše življenje.
Ne želimo videti naših skritih delov, ki dopuš?ajo trpljenje in smrt.
Prepri?anje, da lahko zmagamo v vojni proti raku, lakoti, nasilju ali kakršnemu koli sovražniku, ki sta ga ustvarila naše razmišljanje in vedenje, nas dejansko še naprej zavaja, da nam ni treba spremeniti na?ina delovanja na tem Planetu.
Notranji svet je prostor, kjer se mora najprej zgoditi revolucija.
Šele ko bomo lahko neposredno za?utili spiralo življenja v sebi, se bo zunanji svet poravnal s Tao.
Do takrat se bo vse, kar po?nemo, dodalo kaosu, ki ga je že ustvaril um.
Vojna in mir vstaneta skupaj v neskon?ni ples; en kontinuum sta.
Ena polovica ne more obstajati brez druge.
Prav kot svetloba ne more obstajati brez teme, tudi navzgor ne more obstajati brez navzdol.
Zdi se, da svet želi svetlobo brez teme, polnost brez praznine, sre?o brez žalosti.
Bolj kot se vklju?uje um, bolj razdrobljen postaja svet.
Vsako rešitev, ki prihaja iz samoljubnega uma, poganja misel, da obstaja težava, nato pa rešitev postane še ve?ja težava od te, ki so jo poskušali rešiti.
?emur nasprotuješ, vztraja.
?loveška iznajdljivost ustvarja nove antibiotike samo zato, da odkrivamo, da narava postaja vse bolj zvita, saj se bakterije krepijo.
Kljub našim najboljšim prizadevanjem v nenehnem boju se razširjenost raka dejansko pove?uje, število la?nih na svetu enakomerno raste, število teroristi?nih napadov po vsem svetu pa še naprej naraš?a.
Kaj je narobe z našim pristopom? Kot ?arovnikov vajenec iz Goethejeve pesmi smo tudi mi prevzeli veliko mo?, vendar nimamo modrosti, da bi jo obvladali.
Težava je, da ne razumemo orodja, ki ga uporabljamo.
Ne razumemo ?loveškega uma, njegove prave vloge in namena.
Kriza se rodi iz omejeno pogojenega na?ina razmišljanja, na?ina, kako se po?utimo in doživljamo življenje.
Naš racionalizem nas je oropal naše sposobnosti prepoznavanja in doživljanja modrosti mnogih starodavnih kultur.
Naše samoljubno razmišljanje nas je oropalo zmožnosti, da ob?utimo globino in prefinjeno svetost življenja, duhovno stran življenja in spoznavati povsem druga?ne ravni zavesti, ki so zdaj za ?loveštvo skoraj izgubljene.
V starodavni egip?anski tradiciji so bile Neter arhetipske oblike, katerih zna?ilnosti so lahko utelešali tisti, ki so svoje fizi?no in duhovno telo o?istili tako, da so bili primerni za nastanitev višje zavesti.
Prvotni Neter ali božanski princip te modrosti je bil znan kot Thoth ali Tehuti.
Pogosto je bil upodobljen kot pisar z glavo ptice ali Ibis in je predstavljal izvor vsega znanja in modrosti.
Thoth bi lahko opisali kot kozmi?ni princip razmišljanja ali misli.
Thoth nam je dal jezik, zamisli, pisanje, matematiko in vse umetnosti in manifestacije uma.
Le ti, ki so opravili posebno urjenje, so smeli dostopati do svetega znanja Thotha.
Thoth-ova knjiga ni fizi?na knjiga, ampak je modrost Akašinega ali Eteri?nega kraljestva.
Legenda pripoveduje, da je bilo Thothovo znanje zelo skrito na skrivnem mestu znotraj vsakega ?loveškega bitja in ga je varovala zlata strupenja?a.
Arhetipski ali trajni mit o strupenja?i ali zmaju, ki varuje zaklad, je ta, ki prežema številne kulture in so ga klicali z imeni, kot so Kundalini Šakti, ?i, Sveti duh in Notranja energija.
Zlata ka?a je samoljuben konstrukt, ki je vezan na notranje energije in dokler se je ne obvlada in premaga, duša nikoli ne bo mogla dose?i prave modrosti.
Govorilo se je, da knjiga o Thothu ni prinesla ni? drugega kot trpljenje vsakemu posamezniku, ki jo je prebral, ?eprav so v njej našli skrivnosti samih bogov in vse, kar se skriva znotraj zvezd.
Kar je treba razumeti je, da je knjiga prinesla trpljenje vsakemu posamezniku, ki jo je prebral, vsakemu egu, ki jo je skušal nadzorovati.
V egip?anski tradiciji je bila prebujena zavest predstavljena kot Oziris.
Brez te prebujene zavesti bi bilo vsako znanje ali razumevanje, ki ga pridobi omejeni Jaz nevarno, nepovezano z višjo modrostjo.
Horusovo oko je moralo biti odprto.
Skriti pomen, ki ga najdemo tukaj, je podoben bolj znani zgodbi o ?Padcu?, v Rajskem vrtu.
Thothova knjiga govori o istem kot Drevo spoznanja dobrega in zla, ?igar plod je Adama in Evo premamil, da sta ga pojedla.
?loveštvo je seveda že pojedlo prepovedano sadje, že odprlo Thothovo knjigo in je bilo že vrženo iz Vrta.
Strupenja?a je metafora za prvotno spiralo, ki sega iz mikrokozmosa v makrokozmos.
Danes strupenja?a živi kot Ti.
Samoljubni um je, izražen kot manifestirani svet.
Še nikoli prej nismo imeli dostopa do toliko znanja.
Zašli smo globoko v materialni svet, našli smo celo t.i.Božji delec, vendar nikoli nismo bili bolj omejeni, bolj nevedni glede tega, kdo smo in kako živeti in ne razumemo mehanizma, s katerim ustvarjamo trpljenje.
Naše razmišljanje je ustvarilo svet, kakršen je zdaj.
Kadarkoli ozna?imo nekaj kot dobro ali slabo ali ustvarjamo prednost v mislih, je to posledica nastajanja samoljubnih struktur ali lastnih interesov.
Rešitev ni v boju za mir ali osvajanju narave, temve? v preprostem prepoznavanju resnice; da že sam obstoj samoljubne/ego strukture ustvarja dvojnost, razkol med seboj in drugim, mojim in tvojim, ?lovekom in naravo, notranjim in zunanjim.
Ego je nasilje; zahteva pregrado, razmejitev od drugih, da bi lahko obstajal.
Brez ega ni vojne proti ni?emer.
Ni precenjevanja samega sebe, ni preseganja narave, da bi ustvarili dobi?ek.
Te zunanje krize v našem svetu odražajo resne notranje krize; ne vemo, kdo smo.
Popolnoma smo poosebljeni s svojimi samoljubnimi osebnostmi, ki so prežete s strahovi in odrezani od naše resni?ne narave.
Rase, religije, države, politi?ne stranke – katera koli skupina, ki ji pripadamo, vse krepijo naše samoljubne osebnosti.
Skoraj vsaka skupina, ki danes obstaja na Planetu trdi, da je njihova perspektiva resni?na in pravilna, kot to po?nemo na individualni ravni.
Ko resnico proglasimo za svojo, skupina ovekove?i svoj lastni obstoj na enak na?in, kot se ego ali struktura jaza dolo?a nasproti drugim.
Zdaj bolj kot kdaj koli razli?ne realnosti in sistemi za polariziranje mnenj soobstajajo na zemlji.
Mogo?e je, da razli?ni ljudje lahko doživijo povsem razli?ne misli in ?ustvene reakcije na povsem enake zunanje pojave.
Na enak na?in sta Samsara in Nirvana ali Nebesa in Pekel, dve razli?ni dimenziji, ki zasedata en in isti svet.
Dogodek, ki se eni osebi lahko zdi apokalipti?en, druga lahko razume kot blagoslov.
Torej, to kar postaja o?itno, je, da za tvoje zunanje okoliš?ine ni nujno, da vplivajo na tvoj notranji svet, na noben pomemben na?in.
Spoznati Samadi pomeni postati samo-voze?e kolo, postati samostojen, vesolje samemu sebi.
Tvoja življenjska izkušnja ni odvisna od spreminjanja pojavov.
Lahko naredimo primerjavo z Metatronovo kocko.
Metatron se omenja v razli?nih starokrš?anskih, islamskih in judovskih besedilih in je arhetipsko povezan z egip?anskim Neterjem Thothom ter grškim Hermesom Trismegistusom.
Metatron je tesno povezan s Tetragrammatonom.
Tetragramaton je temeljni geometrijski vzorec, šablona ali prvobitni izvir fizi?ne resni?nosti, ki so jo imenovali Božja beseda ali Logos.
Tu vidimo dvodimenzionalno predstavitev figure, ?e pa pogledaš na dolo?en na?in, vidiš 3D kocko.
Ko zagledaš kocko, se na sliki ni ni? spremenilo, le tvoj um je dodal novo dimenzijo tvojemu videnju.
Dimenzionalnost ali perspektiva nekoga je preprosto stvar privajanja na nov na?in dojemanja sveta.
Ko spoznamo Samadi se osvobodimo pri?akovanj oz.
smo svobodni, da ustvarjamo nova pri?akovanja, ker ni vloženega jaza niti ni pritaknjen k dolo?enemu pogledu.
Najve?ji umi v ?loveški zgodovini so pogosto kazali na stopnje razmišljanja, ki presegajo omejeno strukturo Jaza.
Einstein je dejal: “Resni?na ocena ?loveškega bitja se najprej dolo?i z izmero in ob?utkom s katerim je osvojil osvoboditev od jaza.”
Torej, ne gre za to, da sta razmišljanje in obstoj Jaza nekaj slabega, razmišljanje je ?udovito orodje, ko je um v službi srca.
V Vedanti piše, da je um dober služabnik, a slab gospodar.
Ego neprestano filtrira resni?nost skozi jezik in oznake ter nenehno presoja.
Eni stvari daje prednost pred drugo.
Ko so um in ob?utja tvoj gospodar, bodo ustvarili neskon?no trpljenje, neskon?no hrepenenje in odbojnost ter nas zaklenili v matriko razmišljanja.
?e želiš dose?i Samadi, ne sodi svojih misli kot dobre ali slabe, vendar spoznaj, kdo si pred razmišljanjem, pred ob?utenjem.
Ko so vse etikete odvržene, potem je mogo?e videti stvari takšne, kot so.
V trenutku, ko se otrokom pove, kaj je ptica, ?e verjamejo, kar jim je re?eno, potem nikoli ve? ne vidijo ptice.
Vidijo le svoje misli.
Ve?ina ljudi misli, da so svobodni, zavestni in budni.
?e verjameš, da si že buden, zakaj bi potem garal, da bi dosegel to, kar verjameš, da že imaš? Preden se je mogo?e prebuditi, se je treba sprijazniti s tem, da spiš, ko živiš v matrici.
Svoje življenje raziš?i iskreno, brez da bi si lagal.
Ali lahko prekineš svoje robotske, ponavljajo?e življenjske vzorce, ?e želiš? Lahko prenehaš z iskanjem zadovoljstva in izogibanjem bole?inam, si zasvojen z dolo?enimi živili, dejavnostmi, zabavo? Ali nenehno obsojaš, kriviš, kritiziraš sebe in druge? Ali tvoj um nenehno iš?e spodbudo ali si popolnoma izpolnjen, le s tem, da si v tišini? Ali reagiraš na to, kako ljudje razmišljajo o tebi? Iš?eš odobritev, pozitivno okrepitev? Ali na nek na?in sabotiraš priložnpsti v svojem življenju? Ve?ina ljudi bo danes svoje življenje doživljala enako kot jutri in ?ez eno leto in ?ez deset let.
Ko za?neš opazovati svojo naravo, podobno robotu, postaneš bolj buden.
Za?neš prepoznavati globino težave.
Popolno in popolnoma spiš, izgubljen v sanjah.
Tako kot prebivalci Platonove jame tudi ve?ina, ki sliši to resnico, ne bo želela ali ne bo zmožna spremeniti svojega življenja, ker so navezani na svoje doma?e vzorce.
Gremo zelo dale?, da upravi?ujemo svoje vzorce, zakopljemo glave v pesek, raje kot, da bi se soo?ili z resnico.
Želimo si svojih odrešenikov, a sami se nismo pripravljeni povzpeti na križ.
Koliko si pripravljeni pla?ati, da se osvobodiš? Zavedaj se, da ?e spremeniš svoj notranji svet, moraš biti pripravljen na spremembo zunanjega življenja.
Tvoja stara struktura in tvoja stara osebnost morata postati mrtva zemlja, iz katere prihaja nova rast.
Prvi korak k prebujenju je spoznanje, da smo poosebljeni z matrico ?loveškega uma, z masko.
Nekaj znotraj nas mora slišati to resnico in se zbuditi iz svojega dremeža.
Obstaja del tebe, nekaj brez?asnega, ki je vedno poznal resnico.
Matrica uma nas odvra?a, zabava, zadržuje nas v neskon?nem delovanju, uživanju, grabljenju, v krogu hrepenenja in sovraštva z nenehno spreminjajo?imi se oblikami, zavaruje nas pred cvetenjem naše zavesti, od naše evolucijske rojstne pravice, ki je Samadi.
Patološko razmišljanje je to, kar velja za normalno življenje.
Tvoje božansko bistvo se je zasužnjilo, poosebilo se je z omejeno strukturo jaza.
Velika modrost, resnica o tem, kdo si, je pokopana globoko v tvoji biti.
J. Krishnamurti je dejal: “Ni merilo zdravja to, da si dobro prilagojen prefinjeno bolni družbi.”
Poosebitev s samoljubnim umom je bolezen in Samadi je zdravilo.