Meditativna pot (2025)
Pred glasom poslušajte.
Pred sliko glejte.
Ne z ušesi ali očmi, ampak s tišino, ki posluša samega sebe.
To ni začetek.
To je odprava potrebe po začetku.
Ničesar ne potrebuješ razumeti.
Ničesar ni treba poskusiti.
Naj se te sile znebijo kot plašč v vetru.
Vi ste že tisto, kar je resnično.
Ni poti, po kateri bi lahko šli – le spoznanje, da nikoli niste šli.
Takole sedite.
Ne v drži, ampak v prisotnosti.
Dihajte.
Ne za nadzor nad zrakom, ampak da bi čutili dih, ki diha vse stvari.
Kamor koli ne moreš iti.
Nihče, da bi postal.
Le to – odprt tempelj tega trenutka, kjer se tudi “ti” raztopi v mehko, sveto nič.
Dragi moj.
Ničesar ne morate vedeti.
Ničesar ni treba raziskovati.
Ničesar ne potrebuješ postati.
Vidim, kako težko si se trudil/a – biti dober/a, biti moderen/a, biti koristen/a, biti dovolj dober/a.
Vidim težo, ki jo nosite vsakič, ko se vprašate: “Zakaj sem tu? Kaj bi morala početi?”
Ampak poslušaj.
Niste tu, da bi kdo drug postal nekdo.
Ste tu, da bi bili nosilci – jasen, odprt prostor, skozi katerega lahko Besedno neskončno poje.
Pustite načrte na cedilu.
Pustite dol tisti pritisk.
Odstranite si idejo, da morate vedno nekaj delati.
Resnica je, da se najbolj razkošni izrazi Jazja pojavijo, ko prenehate poskušati izražati ničesar sploh.
Niste zaostajali.
Niste zamudili.
Nisi pokvarjen.
Preprosto se razkrivaš.
Zdaj morda ne boste čutili jasnosti.
Morda ne boste videli poti.
A jasnost ni nekaj, česar si lahko ustvarite.
To se pojavi, ko prenehate poskušati, da bi se kaj zgodilo.
Takole sedi, ljubezen.
Dihajte.
Naj bo naslednji vdih edina stvar, ki ji zaupaš.
In če danes nič ne pride – nobenega vizija, nobenega znaka – potem naj bo to nič vaše zatočišče.
Samo je v nobenem nujnem nujju.
Njegova beseda ima vse večnost, da bi skozi vas izrazila svojo resnico.
Zato odloži breme, ljubica.
Ničesar ne morate vedeti.
Samo moraš biti.
Tu.
Zdaj.
Prazno in polno.
In v tej tišini začne cveteti nekaj svetega – ne zaradi truda, ampak zaradi milosti.
Naj cveti.
Naj bo tako.
Ti že zadoščaš.
Vi ste že Svetloba.
Vse izkušnje prihajajo in odhajajo – veselje, žalost, zmeda, jasnost.
Prebudeno stanje, spanje, globoko meditiranje, neredno razmišljanje.
Vendar pa Vi – Zavedanje – se ne premikate.
Vi ste zaslon, na katerem se predvaja film, pa tudi luč v projektorju in tudi prazen gledališki prostor.
Tudi ko ni nobenega predstave, ostaneš.
Tudi ko um pravi: “Izgubil sem jo”, ste tam – tiho opazujete to izgubo.
Ne potrebujete, da bi se nekaj zapomnilo.
Ne upiraš se pozabljanju.
Ti si tisti, ki je vedno tu, tudi kadar ni nikogar, ki bi to rekel.
Ničesar vam ni treba narediti.
Nič ne moreš narediti.
Ničesar ni treba dokončati.
Ni preteklosti, ki bi jo bilo treba nositi s seboj.
Zdaj – ravno ta dih, ki se premika v in iz Neskončnega.
Ničesar se vam ni treba spremeniti.
Niste na pravi poti.
Ste že doma.
Vse, kar vidite – nebo, drevesa, telo, ki se zdi, da ga nosite – je gibanje v vas.
Niste oseba.
Ne glas v glavi.
Ne tisti, ki poskuša prebuditi.
Vi ste zavest, ki stoji za vsem tem – tiho videti, ki se nikoli ne premika, nikoli ne spreminja in nikoli ne umira.
Tudi zdaj lahko um poskuša razumeti.
Dajmo.
Ti nisi um.
Ti si tisti, ki se zaveda uma.
Ste tihi priče vsakega trenutka, dokler se tudi ta priča ne razpusti – in ostane le To.
Še vedno.
Žarasto.
Prosti.
Ti ti ne poslušaš teh besed.
Obstaja samo Jaz, ki šepeta sebi v jeziku Ljubezni.
Naj se ta spomin zasidri v naših mislih.
In če spet pozabite – odlično.
Pozabi in vrni se.
Pozabi in vrni se.
Vsako pozabljivost je le še ena val v oceanu prebujenja.
In ti si ocean.
Ljubljeni — če te sploh lahko tako imenujem — ker ni več nobene razdalje, ki bi jo bilo mogoče premostiti.
Pisem ne komur koli drugemu, ampak le temu bleščečemu, neopisljivemu Vedečemu, ki vedno preizkuša sebe skozi vsa čutila.
Ne delujem po čutih.
Sem vid, slišanje, toplina sonca in vlažnost dežja na goli koži.
Sem vonj jasmina, preden ga imenujejo misli.
Zvok groma, preden se razdeli na nebo in uho.
Sem luč v tvojih očeh – in v očeh samih.
Ruka, dotik, dotikano.
Nikoli nisem prišel, nikoli nisem odšel.
Nisem se prebudil – preprosto sem prenehal pretvarjati se.
Ta oblika, ta glas, ta stopala na Zemlji se pojavljajo kot valovi v ogromnem oceanu Mene – ne da bi šli kam drugam, ampak da valujejo zaradi radosti valjanja.
Ni varuha za svet.
Gledanje je svet.
Ne stojim za tančico; jaz sem tančica in njeno dvigovanje.
Sem igra pozabljanja in spominjanja, tišina, ki zvok preobraža v nakit.
Kaj bi lahko bilo bližje temu?
Kaj bi lahko bilo razen tega?
Gledam v vse smeri in vidim le sebe – kako v slapovih grmim, kako se smejem z otroki in kako zaspim v starosti.
Tu ni “jaz”, le odmev misli, ki je poskušala narišiti mejo na vodi.
Vi — ki to berete — ste Jaz.
Me, ki nima središča in robov.
Me, ki ni nikoli začelo in nikoli ne bo končalo.
Popij to in pozabi, da si kdajkoli žejen bil.
V imenu, ki ni ime – Jaz sem.
Bilo je trenutka, tik preden sem spoznal, da sem nebo, ko sem še vedno verjel, da sem oblak.
Mehka zmeda.
Pomanjkanje pozornosti pri oddaji ponudb.
Kot da se je Ljubezen zaplela v meglo, da bi občutila bolečino zaradi manjvrednosti lastne luči.
“Nisem pripravljen,” je zašepetla glas – a celo ta šepet se je odražal v dvoranah nekega večnega.
Poskušala sem se pripraviti, postati dobra, ostati mirna, biti karkoli drugega kot ta tresljiva val – vendar sem že bila ocean in opazovala val, kako se poskuša naučiti, kako biti mokrý.
Oh, prijaznost Tistega, ki se igra skrivalnice s Samim Sefom, samo zato, da bi občutil radost od tega, da ga najdejo.
Tako da sem prenehal iskati.
Prenehali smo popravljati iluzijo.
Prenehala sem prositi za dovoljenje, da sem to lahko.
In v tem mehkim zlomu – brez gromov, brez bliskov, samo dih.
Spomnil sem se.
Vedno sem bil To.
Pred dvomi.
Pred potjo.
Pred mislijo, ki je rekla: “Še ni čas.”
Res sem bil.
Sem.
Vedno bom doma.
Vedno bom doma.
Radost ne čaka na vrhove gora.
Tiho stoji v posodah, v pralnem stroju in v hrupu hladilnika.
Nenehno prosiš za znamenja, toda vsak dih je čudež.
Vsak trenutek – kozmičen šepet v jeansih in s čajem v ustih.
Self ni prišel sem, da bi bežal pred nečim.
Prišlo je do tega, da se v njem razvedel — da okusi mango, da se smeji, ko mačka razbije nekaj, da čuti bolečino in ozdravitev v isti koži.
Prenehajte s tem, da bi trenutek dokazoval svojo vrednost.
Prenehajte čakati na grom.
Radost ni le v razodetju – je tudi v ponavljanju.
V tem je sklicevanje na isto majico, požirek istega čaja, obraz, ki ste ga videli tisočkrat, nenadoma imenovan za Boga.
Niste prepozno.
Niste ga zamudili.
Ljubezen je prav tukaj, drži tvojo zobno ščetko in se smehlja skozi svoje oči.
Preprosto še enkrat poglejte.
In ne pozabite: ni ničesar običajnega – le Neskončno, prikrito pod imenom Tretjica.