Film "Samadhi", 1. del
Maja, iluzija jaza
Samadhi je starodavna sanskrtska beseda, za katero ni sodobnega ustreznika. Snemanje filma o Samadhi predstavlja temeljni izziv. Samadhi namreč kaže na nekaj, česar ni mogoče posredovati na ravni uma.
Ta film je zgolj zunanja manifestacija mojega lastnega notranjega potovanja. Namen ni, da vas poučim o samadhi ali da vašemu umu posredujem informacije, temveč da vas navdihnem, da neposredno odkrijete svojo pravo naravo. Samadhi je danes pomembnejša kot kdaj koli prej. Živimo v času, ko nismo le pozabili na samadhi, ampak smo pozabili tudi na to, da smo pozabili.
To pozabljanje je Maya, iluzija jaza.
Kot ljudje večina od nas živi potopljena v vsakdanje življenje, pri čemer le redko razmišljamo o tem, kdo smo, zakaj smo tu ali kam gremo. Večina od nas še nikoli ni spoznala resničnega jaza, duše ali tistega, kar je Buda imenoval annata – tisto, kar je onkraj imena in oblike, onkraj mišljenja. Zato verjamemo, da smo ta omejena telesa. Živimo v strahu – bodisi zavestnem bodisi nezavednem –, da bo omejena struktura jaza, s katero se identificiramo, umrla.
V današnjem svetu velika večina ljudi, ki se ukvarjajo z verskimi ali duhovnimi praksami, kot so joga, molitev, meditacija, petje ali kakršni koli obredi, izvaja tehnike, ki so pogojene. To pomeni, da so le del konstrukta ega. Iskanje in dejavnost nista problem – problem je misel, da ste odgovor našli v neki zunanji obliki.
Duhovnost v svoji najpogostejši obliki se ne razlikuje od patološkega mišljenja, ki je povsod prisotno. Je dodatno vznemirjanje uma. Več človeškega delovanja, v nasprotju s človeškim bivanjem. Konstrukt ega hoče več denarja, več moči, več ljubezni, več vsega. Tisti na tako imenovani duhovni poti si želijo biti bolj duhovni, bolj prebujeni, bolj ravnodušni, bolj mirni, bolj razsvetljeni. Nevarnost za vas, ki gledate ta film, je, da si bo vaš um želel doseči samadhi. Še nevarnejše je, da bi vaš um lahko mislil, da je samadhi že dosegel. Kadarkoli obstaja želja po doseganju česa, ste lahko prepričani, da deluje konstrukt ega. Samadhi ni v tem, da bi kaj dosegli ali k sebi kaj dodali.
Uresničiti samadhi pomeni naučiti se umreti, preden umreš. Življenje in smrt sta kot jin in jang – neločljivo kontinuum. Neskončno se razvijata, brez začetka in brez konca. Ko odrivamo smrt, odrivamo tudi življenje. Ko neposredno doživite resnico o tem, kdo ste, ni več strahu pred življenjem ali smrtjo.
Naša družba in kultura nam narekujeta, kdo smo, hkrati pa smo sužnji globljih nezavednih bioloških hrepenenj in odporov, ki usmerjajo naše odločitve. Konstrukt ega ni nič drugega kot impulz k ponavljanju. Je preprosto pot, po kateri je energija nekoč šla, in nagnjenost energije, da ponovno ubira to pot, ne glede na to, ali je to za organizem pozitivno ali negativno.
Obstajajo neskončne ravni spomina ali uma, spirale znotraj spiral. Ko se vaša zavest identificira s tem umom ali konstruktom ega, vas to veže na družbeno kondicioniranje, ki bi ga lahko imenovali matrica.
Obstajajo vidiki ega, katerih se lahko zavedamo, vendar so pravzaprav nezavedno, arhaična ožičenost in prvinski eksistencialni strahovi tisti, ki dejansko poganjajo celoten stroj. Neskončni vzorci hrepenenja po užitku in izogibanja bolečini se sublimirajo v patološka vedenja … v naše delo … v naše odnose … v naša prepričanja, v naše misli in v naš celoten način življenja. Kot govedo večina ljudi živi in umre v pasivnem podrejanju, svoje življenje pa žrtvuje matrici.
Živimo življenja, ujetih v ozke vzorce. Življenja, pogosto polna velikega trpljenja, in nikoli nam ne pride na misel, da bi se dejansko lahko osvobodili. Mogoče je spustiti življenje, ki smo ga podedovali iz preteklosti, in živeti tisto, ki čaka, da se razkrije skozi notranji svet. Vsi smo se rodili v ta svet z biološko pogojenimi strukturami, a brez samozavedanja. Pogosto, ko pogledamo v oči majhnega otroka, ni niti sledu o sebstvu, le sijoča praznina. Oseba, v katero se človek razvije, je maska, ki jo nosi nad zavestjo.
Shakespeare je rekel: "Cel svet je oder, vsi moški in ženske pa le igralci." Pri prebujenem posamezniku zavest sije skozi osebnost, skozi masko. Ko si prebujen, se ne identificiraš s svojim likom. Ne verjameš, da si maske, ki jih nosiš. A tudi ne prenehaš igrati vloge.
Dva tisoč štiristo let po tem, ko je Platon napisal "Državo", se človeštvo še vedno prebija iz Platonove jame. Pravzaprav smo morda bolj kot kdaj koli prej očarani z iluzijami.
Platon je Sokratu dal opisati skupino ljudi, ki so vse življenje živeli priklenjeni v jami, obrnjeni proti prazni steni. Videli so le sence, ki so jih na steno projicirale stvari, ki so se premikale pred ognjem za njihovim hrbtom. Ta lutkovna predstava je postala njihov svet. Po Sokratovih besedah so bile sence vse, kar so zaporniki kdajkoli lahko videli od resničnosti. Tudi potem, ko so jim povedali o zunanjem svetu, so še naprej verjeli, da so sence vse, kar obstaja. Čeprav so slutili, da obstaja še kaj več, niso bili pripravljeni zapustiti tistega, kar jim je bilo znano.
Današnje človeštvo je podobno ljudem, ki so videli le sence na steni jame. Sence so analogne našim mislim. Svet mišljenja je edini svet, ki ga poznamo. A obstaja še en svet, ki je onkraj mišljenja. Onkraj dualističnega uma. Ali ste pripravljeni zapustiti jamo, zapustiti vse, kar ste doslej poznali, da bi odkrili resnico o tem, kdo ste?
Da bi doživeli samadhi, je treba pozornost odvrniti od senc, od misli, in jo usmeriti k svetlobi. Ko je človek navajen le na temo, se mora postopoma privaditi na svetlobo. Tako kot pri privajanju na kateri koli novi paradigm, to zahteva čas in trud ter pripravljenost, da raziskujete novo in se hkrati znebite starega. Um lahko primerjamo s pastjo za zavest, z labirintom ali z zaporom. Ni tako, da si v zaporu, ti si zapor.
Zapori je iluzija. Če se identificiraš z iluzornim jazom, potem spiš. Ko se zavedaš zapora in se boriš, da bi izstopil iz iluzije, obravnavaš iluzijo, kot da je resnična, in še vedno ostajaš v spanju, le da se sanje zdaj spremenijo v nočno moro. Vedno boste lovili sence in bežali pred njimi. Samadhi je prebujenje iz sanj o ločenem jazu ali egovskem konstrukt. Samadhi je prebujenje iz poistovetenja z zaporom, ki ga imenujem "jaz". Nikoli ne morete biti resnično svobodni, ker kamorkoli greste, je tam tudi vaš zapor.
Prebujenje ne pomeni, da se znebite uma ali matrice, ravno nasprotno; ko se z njim ne identificirate, lahko bolj polno doživljate igro življenja in uživate v predstavi takšni, kakršna je, brez hrepenenja ali strahu. V starodavnih učenjih so to imenovali božanska igra Leile: igra igranja v dualnosti.
Človeška zavest je kontinuum. Na enem skrajnem polu se ljudje identificirajo z materialnim jazom. Na drugem skrajnem polu je samadhi, prenehanje jaza. Vsak korak, ki ga naredimo na tem kontinuumu proti samadhi, prinaša manj trpljenja. Manj trpljenja ne pomeni, da je življenje brez bolečine. Samadhi je onkraj dualnosti bolečine in užitka. To pomeni, da je manj uma, manj jaza, ki ustvarja odpor proti vsemu, kar se odvija, in prav ta odpor je tisto, kar ustvarja trpljenje. Če samadhi doživite vsaj enkrat, vam to omogoči, da vidite, kaj je na drugem koncu kontinuuma. Da vidite, da obstaja še nekaj drugega kot materialni svet in lastni interes. Ko v samadhi pride do dejanskega prenehanja strukture jaza, ni več egističnih misli, ni več jaza, ni več dualnosti, vendar še vedno obstaja "jaz sem", annata ali brez jaza. V tej praznini se poraja prajna ali modrost – spoznanje, da je imanentno jastvo daleč onkraj igre dualnosti, onkraj celotnega kontinuuma.
Immanentno jastvo je brezčasno, nespremenljivo, vedno zdaj. Osvoboditev je združitev prvotne spirale, nenehno spreminjajočega se manifestiranega sveta ali lotosa, v katerem se odvija čas, z vašim brezčasnim bitjem. Vaša notranja povezava raste kot cvet, ki se nenehno odpira, ko se ne identificirate več z jazom in postanete živi most med svetom časa in brezčasjem.
Zavedanje imanentnega jaza je le začetek vaše poti. Večina ljudi bo morala v meditaciji neštetokrat doživeti in izgubiti samadhi, preden ga bodo lahko vključili v druge vidike življenja. Ni nič nenavadnega, da med meditacijo ali raziskovanjem samega sebe dobiš globoka spoznanja o naravi svojega bitja, nato pa se spet znajdeš, kako padaš nazaj v stare vzorce in pozabljaš resnico o tem, kdo si.
Zavedati se te tišine ali praznine v vsakem vidiku življenja, v vsakem vidiku lastnega jaza, pomeni postati praznina, ki pleše kot vse stvari.
Mir ni nekaj, kar je ločeno od gibanja. Ni nasprotje gibanja. V samadhi se mir prepozna kot identičen gibanju, oblika pa je identična praznini. To je za um nesmiselno, saj je um nastanek dualnosti.
René Descartes, oče zahodne filozofije, je znan po izreku "Mislim, torej sem’. Noben drug izrek ne povzema bolj jasno propada civilizacije in popolne identificacije s sencami na steni jame. Descartesova napaka, tako kot napaka skoraj vseh ljudi, je bila enačenje temeljnega bivanja z mišljenjem.
Na začetku svojega najslavnejšega traktata je Descartes zapisal, da je mogoče skoraj vse postaviti pod vprašaj; dvomiti lahko v svoje čute in celo v svoje misli. Podobno je v Kalama Sutri Buda dejal, da je za ugotovitev resnice treba dvomiti v vse tradicije, svete spise, nauke ter vso vsebino lastnega uma in čutov. Oba sta začela z velikim skepticizmom, toda razlika je bila v tem, da je Descartes prenehal raziskovati na ravni mišljenja, medtem ko je Buda šel globlje – prodiral je onkraj najglobljih ravni uma. Morda bi Descartes, če bi šel onkraj svojega mislečega uma, spoznal svojo pravo naravo in bi bila zahodna zavest danes povsem drugačna.
Namesto tega je Descartes opisal možnost obstoja zlobnega demona, ki bi nas lahko držal pod tančico iluzije. Descartes tega zlobnega demona ni prepoznal takšnega, kakršen je bil. Kot v filmu Matrica bi lahko bili vsi priključeni na nek zapleten program, ki nam podaja iluzoren svet sanj. V filmu so ljudje živeli svoja življenja v matrici, medtem ko so bili na drugi ravni le baterije, ki so svojo življenjsko silo dajale strojem, ki so njihovo energijo izkoriščali za lastne namene.
Ljudje vedno želijo za stanje sveta ali za lastno nesrečo kriviti nekaj zunaj sebe. Naj gre za osebo, določeno skupino ali državo, religijo ali kakšne nadzorujoče iluminate, kot je Descartesov zli demon, ali pa za zavestne stroje v Matrici. Ironično je,
da je bil demon, ki si ga je zamislil Descartes, prav tisto, s čimer se je sam opredeljeval. Ko dosežeš samadhi, postane jasno, da obstaja nadzornik, da obstaja stroj in zli demon, ki ti dan za dnem izčrpava življenje. Ta stroj si ti sam.
Tvoja notranja struktura je sestavljena iz mnogih majhnih pogojenih podprogramov ali majhnih šefov. Eden hrepeni po hrani, drugi po denarju, tretji po statusu, položaju, moči, seksu, intimnosti. Še en drug želi zavest ali pozornost drugih. Želje so dobesedno neskončne in jih ni mogoče nikoli zadovoljiti.
Veliko časa in energije porabimo za okraševanje svojih ječ, podlegamo pritiskom, da izboljšamo svoje maske, in hranimo majhne šefe, s čimer jih naredimo še močnejše. Kot odvisniki od drog: bolj ko poskušamo zadovoljiti majhne šefe, bolj hrepenimo. Pot do svobode ni v samouresničevanju
ali v kakršnem koli izpolnjevanju načrtov jaza, ampak v popolnem opustitvi teh načrtov.
Nekateri se bojijo, da bo prebujenje njihove prave narave pomenilo izgubo njihove individualnosti in užitka v življenju. V resnici pa velja ravno nasprotno; edinstvena individualizacija duše se lahko izrazi šele takrat, ko je pogojeno jast premagano.
Ker večino časa spimo v matrici, večina od nas nikoli ne ugotovi, kaj duša dejansko želi izraziti.
Pot do samadhija vključuje meditacijo, ki je hkrati opazovanje pogojenega jaza – tistega, kar se spreminja – in spoznavanje tvoje prave narave – tistega, kar se ne spreminja. Ko prideš do svoje mirne točke, vira svojega bivanja, potem čakaš na nadaljnja navodila, ne da bi vztrajal pri tem, kako se mora spremeniti tvoj zunanji svet. Ne moja volja, ampak višja volja naj se izpolni.
Če um poskuša spremeniti le zunanji svet, da bi se prilagodil neki predstavi o tem, kakšna naj bi bila pot, je to podobno poskusu spreminjanja podobe v ogledalu z manipulacijo odseva. Da bi podoba v ogledalu nasmehnila, seveda ne morete manipulirati z odsevom, ampak morate spoznati tisto "vas", ki je pristni vir odseva.
Ko spoznaš svoje pristno jastvo, to še ne pomeni, da se mora nujno kaj spremeniti na zunaj. Kar se spremeni, je zavestna, inteligentna, notranja energija ali prana, ki se osvobodi pogojenih vzorcev in postane na voljo, da jo usmerja duša. Namena duše se lahko zavedaš šele takrat, ko si sposoben opazovati pogojeno jastvo in njegova neskončna prizadevanja ter jih spustiti.
V grški mitologiji se pravi, da so bogovi Sizifa obsodili na to, da za vso večnost ponavlja nesmiselno opravilo. Njegova naloga je bila, da neskončno potiska balvan navzgor po gori, le da se ta spet odkotalil nazaj. Francoski eksistencialist in avtor, dobitnik Nobelove nagrade, Albert Camus, je v situaciji Sizifa videl metaforo za človeštvo. Postavil je vprašanje: "Kako lahko najdemo smisel v tem absurdnem obstoju?"
Kot ljudje se neprestano trudimo, gradimo za jutri, ki nikoli ne pride, nato pa umremo. Če se resnično zavemo te resnice, bomo bodisi ponoreli, če se identificiramo s svojimi egovskimi osebnostmi, bodisi se bomo prebudili in postali svobodni. V zunanjem boju nikoli ne moremo uspeti, saj je to le odraz našega notranjega sveta. Kozmična šala, absurdnost situacije, postane jasna, ko egoistično jast popolnoma in brezizhodno ne uspe prebuditi se skozi svoja jalova prizadevanja.
V zenu obstaja pregovor: "Pred razsvetljenjem sekaš drva, nosiš vodo. Po razsvetljenju sekaš drva, nosiš vodo". Pred razsvetljenjem moraš kotaliti žogo navzgor po hribu, po razsvetljenju pa moraš prav tako kotaliti žogo navzgor po hribu. Kaj se je spremenilo? Notranji odpor do tega, kar je. Borba je bila opuščena, ali bolje rečeno, spoznano je bilo, da je tisti, ki se bori, iluzoren. Posameznikova volja oziroma posameznikov um in božanska volja oziroma višji um sta usklajena.
Samadhi je v končni fazi opustitev vsakega notranjega upora – do vseh spreminjajočih se pojavov, brez izjeme. Tisti, ki je sposoben uresničiti notranji mir ne glede na okoliščine, je dosegel pravi samadhi. Upora se znebite ne zato, ker bi odobravali to ali ono, ampak zato, da vaša notranja svoboda ni odvisna od zunanjega.
Pomembno je opozoriti, da ko sprejmemo realnost takšno, kakršna je, to ne pomeni nujno, da prenehamo delovati v svetu ali da postanemo meditirajoči pacifisti. Pravzaprav je lahko res ravno nasprotno; ko smo svobodni, da delujemo, ne da bi nas vodili nezavedni motivi, je mogoče delovati v skladu s Tao, s polno močjo naše notranje energije za seboj.
Mnogi bodo trdili, da moramo, če želimo spremeniti svet in vzpostaviti mir, še močneje boriti se proti našim domnevnim sovražnikom. Boj za mir je kot kričanje po tišini; ustvarja le še več tistega, česar ne želimo. Danes poteka vojna proti vsemu: vojna proti terorizmu, vojna proti boleznim, vojna proti lakoti. Vsaka vojna je pravzaprav vojna proti nam samim.
Ta boj je del kolektivne iluzije. Trdimo, da si želimo mir, a še naprej volimo voditelje, ki se vpletajo v vojne. Lažemo sami sebi, ko trdimo, da podpiramo človekove pravice, a še naprej kupujemo izdelke, proizvedene v delavnicah, kjer izkoriščajo delavce. Trdimo, da si želimo čistega zraka, a še naprej onesnažujemo. Želimo, da nas znanost ozdravi raka, a ne bomo spremenili svojih samouničujočih navad, ki povečujejo verjetnost, da zbolimo. Zavajamo se, da spodbujamo boljše življenje. Ne želimo videti svojih skritih strani, ki dopuščajo trpljenje in smrt.
Prepričanje, da lahko zmagamo v vojni proti raku, lakoti, terorizmu ali kateremu koli sovražniku, ki ga je ustvarilo naše lastno mišljenje in ravnanje, nam v resnici omogoča, da se še naprej slepimo, da nam ni treba spremeniti načina, kako delujemo na tem planetu.
Revolucija se mora najprej zgoditi v notranjem svetu. Šele ko bomo lahko neposredno občutili notranjo spiralo življenja, se bo zunanji svet uskladil s Tao. Do takrat bo vse, kar storimo, le prispevalo k kaosu, ki ga je že ustvaril um.
Vojna in mir nastajata skupaj v neskončnem plesu; sta eno kontinuum. Ena polovica ne more obstajati brez druge. Tako kot svetloba ne more obstajati brez teme in zgoraj ne more obstajati brez spodaj. Zdi se, da svet hoče svetlobo brez teme, polnost brez praznine, srečo brez žalosti. Bolj ko se vmešava um, bolj razdrobljen postaja svet. Vsaka rešitev, ki izhaja iz egovskega uma, temelji na ideji
, da obstaja problem, in rešitev postane še večji problem, kot tisti, ki ga je poskušala rešiti. Tisto, čemur se upiraš, ostaja.
Človeška iznajdljivost ustvarja nova antibiotika, le da ugotovi, da narava postaja vse bolj zvita, saj bakterije postajajo močnejše. Kljub našim največjim prizadevanjem v neprestanem boju se razširjenost raka dejansko povečuje, število lačnih ljudi na svetu vztrajno narašča, število terorističnih napadov po vsem svetu pa se še naprej povečuje.
Kaj je narobe z našim pristopom? Podobno kot Čarovnikov vajenec iz Goethejeve pesmi smo se polastili velike moči, vendar nimamo modrosti, da bi jo znali uporabljati. Problem je v tem, da ne razumemo orodja, ki ga uporabljamo. Ne razumemo človeškega uma ter njegove prave vloge in namena.
Kriza izhaja iz omejenega, pogojenega načina, na katerega razmišljamo, čutimo in doživljamo življenje. Naš racionalizem nas je oropal sposobnosti, da prepoznamo in doživimo modrost mnogih starodavnih kultur. Naše egocentrično mišljenje nas je prikrajšalo za sposobnost, da bi občutili globino in globoko svetost življenja, njegovo svetlobo ter spoznali povsem druge ravni zavesti, ki so človeštvu danes že skoraj izgubljene. V staroegipčanski tradiciji so bili Neteri arhetipski liki, katerih lastnosti so lahko utelešali tisti, ki so svoje fizično in duhovno telo očistili tako, da so postali primerni za gostovanje višjih ravni zavesti. Prvotni Neter ali božansko načelo te modrosti je bil znan kot Tot ali Tehuti. Pogosto je bil upodobljen kot pisar z glavo ptice ali ibisa in je predstavljal izvor vsega znanja in modrosti. Tota bi lahko opisali kot kozmično načelo mišljenja ali misli. Thoth nam je podaril jezik, pojme, pisavo, matematiko ter vse umetnosti in izraze uma. Dostop do Thothovega svetega znanja je bil dovoljen le tistim, ki so opravili posebno usposabljanje.
Thothova knjiga ni fizična knjiga, temveč je modrost akashičnega ali eteričnega kraljestva. Legenda pravi, da je bilo Thothovo znanje globoko skrito na skrivnem mestu znotraj vsakega človeka in da ga je varovala zlata kača. Arhetipski ali večni mit o kači ali zmaju, ki čuva zaklad, je prisoten v mnogih kulturah in se imenuje z različnimi imeni, kot so kundalini šakti, chi, sveti duh in notranja energija. Zlata kača je konstrukt ega, ki je vezan na notranje energije, in dokler ga ne obvladamo in premagamo, duša nikoli ne bo mogla doseči resnične modrosti. Govorilo se je, da je knjiga Tota vsakemu, ki jo je prebral, prinesla le trpljenje, čeprav bi v njej odkril skrivnosti samih bogov in vsega, kar je skrito v zvezdah. Razumeti je treba, da je knjiga prinašala trpljenje vsakemu posamezniku, ki jo je prebral, vsakemu egu, ki je poskušal nad njo prevzeti nadzor. V egipčanski tradiciji je prebujeno zavest predstavljal Oziris.
Brez te prebujene zavesti bi bilo vsako znanje ali razumevanje, ki ga pridobi omejeno jastvo, nevarno, ločeno od višje modrosti. Oko Horusa je moralo biti odprto. Ezoterični pomen, ki ga tu najdemo, je podoben bolj znani zgodbi o "padcu" v rajskem vrtu. Knjiga Tota je vzporednica knjigi znanja o dobrem in zlu, katere plod sta bila Adam in Eva v skušnjavi, da bi ga pojedla. Človeštvo je seveda že pojedlo prepovedani sadež, že odprlo Thotovo knjigo in je bilo izgnano iz raja. Kača je metafora za prvotno spiralo, ki se razteza od mikrokosmosa do makrokosmosa. Danes kača živi kot vi. To je egovski um, izražen kot manifestirani svet. Še nikoli prej nismo imeli dostopa do toliko znanja. Poglobili smo se v materialni svet, našli smo celo tako imenovani božji delec, a še nikoli nismo bili bolj omejeni, bolj nevedni glede tega, kdo smo, kako živeti, in ne razumemo mehanizma, s katerim ustvarjamo trpljenje.
Naše mišljenje je ustvarilo svet takšen, kakršen je zdaj. Kadarkoli nekaj označimo za dobro ali slabo ali v svojem umu ustvarimo prednost, je to posledica nastajanja egovskih struktur ali lastnih interesov. Rešitev ni v boju za mir ali v osvajanju narave, temveč preprosto v spoznanju resnice; da že sam obstoj strukture ega ustvarja dualnost, razcep med jazom in drugim, med mojim in tvojim, med človekom in naravo, med notranjim in zunanjim. Ego je nasilje; da bi obstajal, potrebuje pregrado, mejo, ki ga ločuje od drugega.
Brez ega ni vojne proti ničemer. Ni prevzetnosti, ni pretiranega prizadevanja za ustvarjanje dobička. Te zunanje krize v našem svetu odražajo resno notranjo krizo; ne vemo, kdo smo. Popolnoma se identificiramo s svojimi egovskimi identitetami, nas prežemajo strahovi in smo odrezani od naše prave narave.
Rase, religije, države, politične pripadnosti, vsaka skupina, ki ji pripadamo, vse to krepi naše egovske identitete. Skoraj vsaka skupina, ki danes obstaja na planetu, želi trditi, da je njen pogled resničen in pravilen, tako kot to počnemo na individualni ravni. S tem, ko si skupina prisvaja resnico kot svojo, ohranja svoj obstoj na enak način, kot se ego ali struktura jaza opredeljuje v nasprotju z drugimi.
Danes bolj kot kdaj koli prej na Zemlji sobivajo različne realnosti in polarizirani sistemi prepričanj. Različni ljudje lahko doživljajo povsem različne misli in čustvene reakcije na iste zunanje pojave. Na enak način sta samsara in nirvana, nebesa in pekel, dve različni dimenziji, ki zasedata isti svet. Dogodek, ki se eni osebi zdi apokaliptičen, lahko druga oseba vidi kot blagoslov. Tako postaja očitno, da vaše zunanje okoliščine ne vplivajo nujno na vaš notranji svet na kakršen koli določen način. Doseganje samadhija pomeni postati samogibno kolo, postati avtonomen, vesolje samemu sebi. Vaša izkušnja življenja ni odvisna od spreminjajočih se pojavov.
Lahko naredimo analogijo z Metatronovo kocko. Metatron je omenjen v različnih starodavnih krščanskih, islamskih in judovskih besedilih ter je arhetipsko povezan z egipčanskim Neterjem Totom, pa tudi z grškim Hermesom Trismegistom. Metatron je tesno povezan s tetragrammatonom. Tetragrammaton je temeljni geometrijski vzorec, predloga ali prvotni izvir fizične realnosti, ki se imenuje Božja beseda ali Logos. Tukaj vidimo dvodimenzionalno upodobitev te figure, a če jo pogledate na določen način, vidite tridimenzionalno kocko. Ko vidite kocko, se v sami figuri ni nič spremenilo, vendar je vaš um vašemu videnju dodal novo dimenzijo.
Dimenzionalnost ali perspektiva je preprosto stvar navajanja na nov način dojemanja sveta. Ob doseganju samadhija se osvobodimo perspektive ali postanemo svobodni, da ustvarjamo nove perspektive, saj ni jaza, ki bi bilo vpeto v določen pogled ali nanj navezano.
Največji umi v človeški zgodovini so pogosto opozarjali na ravni mišljenja, ki presegajo omejeno strukturo jaza. Einstein je dejal: "Pravo merilo človeka se določa predvsem z obsegom in smislom, v katerem je dosegel osvoboditev od jaza."
Torej ni tako, da bi bilo mišljenje in obstoj jaza nekaj slabega; mišljenje je čudovito orodje, kadar um služi srcu. V vedanti pravijo, da je um dober služabnik, a slab gospodar.
Ego neprestano filtrira resničnost skozi jezik in oznake ter nenehno sodi. Daje prednost eni stvari pred drugo. Ko sta um in čuti vaša gospodarja, ustvarjata neskončno trpljenje, neskončno hrepenenje in odpor ter nas zapirata v matrico mišljenja. Če želite doseči samadhi, ne sodite svojih misli kot dobrih ali slabih, ampak odkrijte, kdo ste pred mislijo, pred čutili. Ko se znebite vseh oznak, je mogoče videti stvari takšne, kakršne so. V trenutku, ko otroku povemo, kaj je ptica, če verjame temu, kar mu je bilo rečeno, ptice ne bo nikoli več videl. Vidijo le svoje misli.
Večina ljudi misli, da so svobodni, zavestni in prebujeni. Če verjamete, da ste že prebujeni, zakaj bi si potem prizadevali za nekaj, kar menite, da že imate? Preden je mogoče doseči prebujenje, je treba sprejeti, da spite in živite v matrici.
Iskreno preglej svoje življenje, ne da bi se lagal samemu sebi. Ali si sposoben ustaviti svoje avtomatizirane, ponavljajoče se življenjske vzorce, če to želiš? Ali lahko prenehaš iskati užitek in se izogibati bolečini, ali si zasvojen z določeno hrano, dejavnostmi, zabavami? Ali nenehno sodite, krivite in kritizirate sebe in druge? Ali vaš um neprestano išče dražljaje, ali pa ste popolnoma izpolnjeni že samo v tišini? Ali se odzivate na to, kako ljudje mislijo o vas? Ali iščete odobravanje, pozitivno potrditev? Ali na kakršen koli način sabotirate situacije v svojem življenju?
Večina ljudi bo svoje življenje doživljala danes enako kot jutri, čez eno leto in čez deset let. Ko začneš opazovati svojo robotsko naravo, postaneš bolj buden. Začnete prepoznavati globino problema. Ste popolnoma in v celoti zaspani, izgubljeni v sanjah. Kot prebivalci Platonove jame večina tistih, ki slišijo to resnico, ne bo pripravljena ali sposobna spremeniti svojega življenja, ker so navezani na svoje znane vzorce.
Veliko truda vlagamo v opravičevanje svojih vzorcev, glavo pa raje zakopljemo v pesek, kot da bi se soočili z resnico. Želimo si rešiteljev, a sami nismo pripravljeni stopiti na križ. Kaj ste pripravljeni plačati za svobodo? Zavedajte se, da če spremenite svoj notranji svet, morate biti pripravljeni spremeniti tudi zunanje življenje. Vaša stara struktura in vaša stara identiteta morata postati mrtva prst, iz katere zraste novo življenje.
Prvi korak k prebujenju je spoznanje, da se identificiramo z matrico človeškega uma, z masko. Nekaj v nas mora slišati to resnico in se prebuditi iz svojega spanca. V tebi je del, nekaj večnega, kar je vedno poznalo resnico. Matrica uma nas odvrača, nas zabava, nas neprestano drži v delovanju, potrošništvu, hrepenenju, v ciklu hrepenenja in odporov s stalno spreminjajočimi se oblikami, kar nas ovira pri razcvetu naše zavesti, pri naši evolucijski dediščini, ki je samadhi.
Patološko mišljenje velja za normalno življenje. Vaša božanska bistvenost je postala zasužnjena, identificirana z omejeno strukturo jaza. Velika modrost, resnica o tem, kdo ste, je globoko zakopana v vašem bitju. J. Krishnamurti je rekel: »Ni merilo zdravja, da se dobro prilagodimo globoko bolni družbi.« Identifikacija z egovskim umom je bolezen, samadhi pa je zdravilo.